Ali znamo odpustiti?

Beseda »odpuščanje« po Slovarju slovenskega knjižnega jezika med drugimi pomeni, da posameznik deluje tako, da preneha negativni odnos do koga zaradi neprimernega vedenja ali ravnanja. Kaj to pomeni v vsakdanjem so-bivanju in življenju?

Odpuščanje in krivda sta dve zelo pogosti besedi, ki sta na rednem repertoarju cervenih maš. Danes bomo bolj podrobno opredelili pojem odpuščanja in zakaj je priporočljivo, da znamo in zmoremo odpustiti. Kljub vsej volji in zavedanju, da bi bilo za nas lažje, če zmoremo odpustiti, se mnogo posameznikov zaloti, da niso tega zmožni.

Kaj je potrebno in kako, da bi posameznik lahko odpustil krivice, nerazumevanja, zamere in šel naprej skozi lastno življenje nekoliko lažje in svobodneje? Namreč, potrebno je vedeti, da odpuščanje na neki stopnji pomeni tudi olajšanje, očiščenje, ki omogoča, da stare zamere definiramo, jih razčistimo, odpustimo tistim, ki so nam jih prizadejali in gremo nekoliko bolj svobodni naprej.

OGLAS

Mnogi strokovnjaki trdijo, da je prva faza čiščenja neprijetnih dogodkov, spominov in zamer prav odpuščanje. S tem, ko povzročitelju našega gorja zmoremo odpustiti, pomeni, da smo neprijetne in ogrožujoče vsebine že toliko predelali, da se zavedamo, da jih moramo spustiti od nas, če želimo iti naprej. S tem istočasno naredimo prostor, da k nam pridejo nove, lepše, bolj kakovostne vsebine, ljudje, dogodki.

Običajno strankam svetujem, da si v primeru težke ločitve ali razhoda, ko srce krvavi zaradi prevare ali izdaje zveze dovolijo, da odžalujejo, kar so s propadlo zvezo izgubili in da so pri tem tudi jezni, besni, žalostni, razočarani. Sčasoma ta čustva bledijo in posameznik se čuti praznega, »golega« pred svetom in pred seboj čuti, da mora nekako kreniti naprej. V tej fazi je primerno, da se bivšemu partnerju odpusti tisto, kar menimo, da nas je najbolj prizadelo (partnerjevo ravnanje, laži, skrivanja, varanje, nasilje, zloraba) in si prav z odpuščanjem na novo priborimo prostor, v katerega bomo lahko na novo dajali sveže, kakovostne in bolj zadovoljujoče vsebine. Saj veste, človek se uči na napakah.

Kljub temu je potrebno poudariti, da ni enotnega recepta. Če je posameznik preveč ranjen in prizadet na vseh nivojih, je pot do psihičnega in čustvenega okrevanja dolga in težka. Razumljivo je, da takšni ljudje težko odpustijo in obrnejo nov list v življenju vse do takrat, ko zmorejo predelati vse čustvene rane in brazgotine, ki ostanejo. Lažje je odpustiti takrat, ko vidimo, da je človeku, ki nam je storil krivico ali duševno rano, resnično žal za storjeno. V takem primeru tudi sami lažje najdemo moč in energijo, da odpustimo.
Same besede pa vseeno niso dovolj, v sebi moramo čutiti, da smo vsebine, ki so nam predstavljale žalost in bolečino resnično predelali, da smo jih zmožni spustiti iz nas. Pri tem je pomembno, da se ne sprenevedamo, ker s tem ne naredimo resničnega očiščenja temveč zgolj navidezno odpuščanje ali pa to storimo zato, ker od nas okolje to pričakuje ali zahteva. Nekatere vsebine so pač pregloboko zarezale in za njih niso možni odpustki. Tudi to si je treba priznati.

Ljudje smo ranljivi, želimo biti ljubljeni in spoštovani, obenem pa se čutimo ogrožene na vsakem koraku. Poglejmo si v oči, eden drugemu iskreno zaželimo vse lepo ter tako tudi ravnajmo med seboj. Na takšen način bomo bolj polno in osrečujoče živeli. Odpuščanje ne bo potrebno.

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si
foto:Freedigitalphotos