Alkimija – misterijska tradicija zahoda

OGLAS

V svetu se vse bolj uveljavlja tudi akademsko preučevanje t. im. zahodne ezoterične tradicije. Kaj to pomeni? Gre za fenomene, za katere je dolgo časa veljalo, da niso vredni akademske pozornosti. Taki pojavi (gre tako za gibanja oziroma struje kot posameznike) so antična gnoza, astrologija, magija, renesančni hermetizem, rožnokrižarstvo, teozofija in preporod okultizma v 19. in 20. stoletja, za katerega so zaslužni predvsem Eliphas Levi, Helena Petrovna Blavatska in Aleister Crowley.

Med take malo znane pojave sodi tudi tradicija alkimije. Sploh na Slovenskem je ta tradicija slabo znana. Pri večini ljudi (če sploh kaj vedo o tem) gre za meglene predstave o preobražanju svinca v zlato; tisti nekoliko bolj načitani so prepričani, da gre za vraževerno predhodnico kemije, in jo mečejo v isti koš z magijo in astrologijo kot “znanstveno nedokazljivo”. Redkokdo se zaveda, da gre za izvirno ezoterično oziroma misterijsko tradicijo Zahoda (Sredozemlja in Evrope), katere namen je spoznanje skrivnosti kozmosa ter človeka in ki je tekom svojega obstoja razvila izjemno bogat simbolizem, ki mu nekateri pravijo kar “evropske mandale”.

Alkimija je zelo kompleksen pojav. Korenine ima v grški naravni filozofiji Aristotela, v hermetičnih in gnostičnih kultih, kasneje pa je vsrkala tudi elemente krščanske mistike. Svojo specifično alkimijo sta razvili tudi Indija in Kitajska: indijska alkimija se povezuje s tantro in ajurvedo, kitajska pa z ezoteričnim taoizmom. Ključno vlogo v alkimiji igra nauk o štirih elementih. Ti so zemlja, voda, zrak in ogenj. Elementi so razvrščeni po subtilnosti: zemlja je najbolj groba, ogenj najbolj fin. Vendar pa ne gre za elemente v modernem kemičnem pomenu, pač pa bolj za stanja snovi: elementi so v alkimiji pojmovani bolj kot duhovni principi, npr. princip trdnosti, princip tekočnosti itd.
Poleg elementov je v alkimiji ključno vlogo igrala teorija o dveh principih, ki jo je postavil arabski alkimist Geber iz 8.st. Ta dva principa sta žveplo in živo srebro. Žveplo je moški in aktivni princip ter je povezan s soncem, živo srebro pa ženski in pasivni princip in je povezan z luno. Ta nauk zelo spominja na kitajsko učenje o yin in yangu. Paracelsus, sloviti renesančni zdravnik in alkimist, je tema dvema principoma dodal sol. Tako trije principi ustrezajo telesu (sol), duši (žveplo) in duhu (živo srebro).

OGLAS

Alkimijo so včasih imenovali tudi “spodnja astronomija” (astronomia inferior), saj so po alkimističnem učenju kovine povezane s planeti. Srednjeveški in renesančni alkimisti so poznali sedem kovin, katerim je ustrezalo sedem planetov: svinec – Saturn, cink – Jupiter, srebro – Luna, živo srebro – Merkur, železo – Mars, baker – Venera in zlato – Sonce. Zlato in srebro sta bili najpopolnejši kovini in tudi simbola za duhovno uresničitev človeka, za njegovo preobrazbo iz nižjih ravni zavesti (ki jih ponazarjajo druge kovine) v višje, kijih ponazarjata zlato in srebro.

Cilj alkimije je bil doseči Kamen modrih ali Napoj večnega življenja. Zato je bil potreben dolg in zamotan proces, ki je imel več faz, imenovanih po barvah. Prva stopnja, imenovana nigredo ali “črnina”, je pomenila smrt stare kovine in njen povratek v kaos. Druga barva, albedo (“belina”) je pomenila vnovično rojstvo kovine v čistejši obliki oziroma belo obliko Kamna modrih, imenovanega tudi “bela roža”. Tretja in zadnja stopnja se je imenovala rubedo (“rdečina”). Pomenila je veličasten zaključek alkimističnega dela, saj je v tej fazi nastal Kamen modrih, zmožen pretvorbe kovin v zlato. Rdeči Kamen modrih je bil imenovan tudi “rdeča roža”. Na duhovni ravni pa je ta stopnja ustrezala notranji duhovni popolnosti alkimista, odkritju njegovega božanskega bistva.

Alkimija je bila prisotna že v antiki, zlasti v sredozemskem prostoru in še posebej v Egiptu. Močno so jo razvili Arabci, v 12. in 13. stoletju pa je prišla v Evropo. Prvi evropski alkimisti so bili predvsem menihi, pisali pa so v latinščini. V renesansi so se z alkimijo začeli ukvarjati tudi plemiči in meščani, vendar so bili pravi mojstri redki. Alkimija je ostala živa praksa vse do 18. stoletja, ko jo je izpodrinila znanstvena kemija. Vendar so mnogi posamezniki in skrivni redovi to tradicijo čuvali naprej in pazili, da ne pride v roke neposvečenim. Tudi danes deluje v svetu kar nekaj alkimističnih združenj.

Na Slovenskem je bila alkimija prisotna v poznem srednjem veku: s to vedo se je ukvarjala grofica Barbara Celjska, ki je slovela kot zelo izobražena in svobodomiselna ženska. V 16. in 17. stoletju so se v Ljubljani s to vedo ukvarjali zdravniki in lekarnarji. Za alkimijo se je navduševal celo Janez Vajkard Valvasor; na gradu Bogenšperk naj bi imel alkimistični laboratorij. Dopisoval si je z alkimisti iz tujine, sicer pa je ostajal skeptik.
Najbolj sloviti alkimist s slovenskega prostora pa je bil prav gotovo Janez Friderik pl. Rain (1613 – ?) z gradu Strmol. Napisal je alkimistično delo Praeservativum Universale Naturale, ki ga hrani NUK ter še več drugih alkimističnih del. Prav tako se je za alkimijo zanimal njegov sodobnik, baron Konrad von Ruessenstein, ki je dal zgraditi frančiškansko cerkev v Ljubljani. Tradicija alkimije na naših tleh je ostala živa še dolgo v 18. stoletja, zlasti med menihi po samostanih in v Idriji, kjer je bil rudnik živega srebra. Naše samostanske knjižnice hranijo kar nekaj zanimivih alkimističnih del.

Uporabo alkimije v psihoterapiji je populariziral švicarski psihoanalitik Carl Gustav Jung. Bil je eden prvih, ki je opozoril, da ni šlo samo za predstopnjo kemije, pač pa za skrivno vedenje o kozmosu in človeku. Alkimisti so svoj skrivni nauk pogosto upodobili v obliki simbolov, ki so po strukturi podobni vzhodnim mandalam, čeprav so seveda unikatni. Vizualizacija teh simbolov deluje tako, da človeka uravnoveša in pomaga pri poteku notranjih psihičnih procesov. Na ta način se pri nas ukvarja z alkimijo psihoanalitik Jungove šole Matjaž Regovec.

Sam se z alkimijo ukvarjam predvsem znanstveno, v sklopu študija etnologije in kulturne antropologije, kjer bom tudi diplomiral iz te tematike. Predvsem gre za to, da zaradi velike odmevnosti vzhodnjaške duhovnosti le malo ljudi pozna našo lastno evropsko ezoterično dediščino. A zakaj segati po tujem, ko imamo svoje?

Avtor: Andraž Žvab