Angel v belem

OGLAS

“Gospod Smith zbudite se!” je odmeval globoki glas zdravnika in zdramil prisotne.
Gospod Smith je rahlo priprl pogled, usta so izoblikovala komaj viden nasmešek in s spremenjenim glasom rekel: “Smrt je pravzaprav nekaj čudovitega. Počutim se svobodnega! Nič in nikogar ni, ki bi me vezal in omejeval. Svoboden sem, čudovito se počutim, lahek kot peresce in ob enem trden v zavedanju sebe.”

Ko je pred dobrim mesecem gospod Smith odšel iz ordinacije zdravnika, ki je bil tudi njegov prijatelj še iz otroški let, so se mu zamajala tla pod nogami. Besede, ki so prihajale iz zdravnikovih ust, so mu odzvanjale v glavi in se postopoma oblikovale v skupek besed, ki so dobivale svoj pomen. Strašna novica, ki je vidno pretresla tudi zdravnika, prijatelja Boba, mu je meglila um in razsodnost.
Bobove besede so prihajale za njim, v intervalih, počasi in vendar jim ni bilo moč ubežati.
“Še dober mesec dni imaš…” Zatikajoče oznanilo usode iz Bobovih ust.
Ko je po večkratnem preverjanju in posvetovanju s svojimi kolegi, diagnoza postala dejstvo, se je Bob odločil, da bo svojemu dolgoletnemu prijatelju povedal resnico, brez olepševanja in lažni upov.
Rak je bil ponovno zmagovalec! Metastaze so bile razširjene na več delih telesa. Prijatelj je bil v zadnjem stadiju bolezni, ostalo mu je še kakšen dober mesec življenja. Kot že večkrat, se je zavedal svoje nemoči. Kljub velikemu napredku v zdravstvu, znanju in izkušnjah, se je moral večkrat nemočno zazreti v proseče oči, ki so zrle vanj v nemi prošnji: “Pomagaj!”

Gospod Smith je prve dni po prejemu strašne diagnoze ostajal doma. Večkrat se je zazrl v podobo v ogledalu, iskal spremembe v svojem videzu, iskal znake bolezni v svojem telesu in počutju, kakšnih posebnih sprememb ni našel.
Po nekaj dneh ga je popadla sveta jeza na vse in vsakogar, ki bi mu prišel na misel. Preklinjal je življenje in svet v katerem je bil. Besnel nad nemočjo zdravnikov, ki ne glede na to, da je bil med najpremožnejšimi osebami, s poznanstvi prav pri vrhu, niso ničesar storili, da bi izbrisali ali vsaj omili diagnozo.
Jeza in bes sta ga izčrpala in nekaj naslednjih dni je počival, jokal nad samim seboj in krivičnostjo usode.
Ob svetlih trenutkih se je prepiral z Bogom. Poskusil je s prepričevanjem in pogajanji. Bogu je obljubil vse kar se mu je zdelo vredno v njegovem življenju, tudi vse svoje premoženje. Bog pa kakor, da ne sliši.
Telo je slabelo, moč ga je zapuščala.
V zadnjih dneh se je spraševal, zakaj ga Bog ni vzel kar takoj k sebi in ga je puščal v strašnem pričakovanju.
“Kakšen Bog si, da me puščaš v trpljenju, brez milosti in pomoči?” je spraševal, brez pričakovanja na odgovor.
Bil je že preslab za pogovor, misli so mu begale in čakal je le še na konec. V mislih je prešteval dneve kolikor naj bi mu jih še ostalo. Preletel je svoje življenje in med premlevanjem in iskanjem krivde ali krivca za njegovo stanje, je prišel preblisk!
Prišlo je spoznanje, da je dobil mesec dni kot darilo. Ta čas je bil samo njegov. Preživel ga je po svoje, v veri, da ne more nič spremeniti. Spoznal je celo, da je vse kar se mu je še do nedavna zdelo vredno, nima nobenega smisla več. Preštel je dneve in izračunal, da mu ostaja le še nekaj dni, ki pa so samo njegovi.
Dobil je možnost izbire kaj bo storil z njimi. Po krajšem premisleku se je odločil, da bo naredil nekaj novega, nekaj česar ni nikoli prej. Ker se mu z ljudmi ni ljubilo več ukvarjati, se je obrnil na Boga. Tega dotlej ni nikoli počel
. V zadnjem mesecu je namreč spoznal, da ga edino misel, da ga bo Bog po smrti sprejel pod svoje okrilje, pomiri.
Pogovarjal se je z Bogom, prosil odpuščanja, sprejel svoje stanje, odpuščal kjer se mu je zdelo potrebno.
Molil je, včasih na tiho, včasih na ves glas, vsaj tako se mu je zdelo. Sproti si je izmišljal molitve in ob tem je občutil vse večjo svobodo, lakotnost in mir.
Zgodilo se je, da je dosegel stanje popolne svobode. Ni več občutil omejenosti, prostora in časa, ostalo je le čutenje blaženosti, neskončnost in mir.
Ugotovil je: “To je smrt. “Smrt je pravzaprav nekaj čudovitega. Počutim se svobodnega! Nič in nikogar ni, ki bi me vezal in omejeval. Svoboden sem, čudovito se počutim, lahek kot peresce in ob enem trden v zavedanju sebe.”
“Gospod Smith!” ga je zmotil globok glas. Ko je priprl pogled, je ob sebi zagledal angela, ki je bil ves v belem. Ravno, ko se je hotel zavaliti za svoje blaženo stanje, je angel ponovno spregovoril.
“Gospod Smith, v zadnjih treh dneh se je vaše zdravstveno stanje neverjetno spremenilo! Večkrat smo preverili izvide, sledu o raku ni več, popolnoma zdravi ste! Ste eden izmed “posebnih” primerov.”
Počasi so besede dosegle cilj. Blaženost je izgubljala svojo vrednost. Odprl je oči in se zagledal skozi okno v siv, meglen dan…

OGLAS