Karma ni nič drugega kot odmev – tisto, kar ste dali, zdaj prihaja nazaj.
Če ste lagali, boste zdaj soočeni z resnico.
Če ste izbirali varnost pred srčno poklicanostjo, boste zdaj postavljeni pred vrata, kjer varnosti ni več.
Če ste prestajali odnose, ker ste verjeli, da je to vaše največ, boste zdaj izzvani, da odkrijete, kaj je vaš resnični minimum.
In če ste si zatiskali oči pred tem, kar ste čutili, vas bo življenje prebudilo s tresljajem.
Brez napovedi. Brez razlage. Ker vam več ne služi, da spite. Zato se nič ne čudite, če se vam svet zdi razrahljan. Če odnosi razpadajo. Če ne najdete več smisla v stvareh, ki so vam bile prej pomembne. To ni vaša napaka. To je klic k ponovnemu rojstvu. In kot pri vsakem porodu: boli. A rojevate nekaj, kar bo živelo iz vaše pristnosti, ne iz vaših kompromisov. In čeprav zdaj morda hodite sami, je to zato, ker ste končno dovolj močni, da hodite resnični. Nič več vlog. Nič več iger. Nič več pretvarjanja.
Ko se kolo vrne, nas opomni: vse, kar smo nekdaj izrekli, vse, kar smo potisnili, vse, čemur smo ubežali – pride.
Da nas nauči. Da nas osvobodi. In da nam pokaže, da nismo več isti ljudje kot takrat, ko smo vse to ustvarjali. In zdaj, ko stojimo na robu cikla, ki se zaključuje, ni več vprašanje, kam gremo, ampak s kom gremo – in še pomembneje: kdo hodi z nami iz resnice, ne iz potrebe. V novem poglavju našega življenja bomo morali odstraniti vse, kar ne prenese svetlobe.
Vse tisto, kar smo doslej skrivali – pred drugimi ali pred sabo – bo zdaj postalo jasno.
Ne bomo mogli več živeti v polovičarstvu. Ne bomo mogli več ljubiti iz varnosti. Ne bomo mogli več ponavljati starih zgodb in čakati drugačen konec. Ko življenje zahteva resnico, zahteva celoto. In mi smo zdaj na tem mestu. Na pragu nove resnice, ki je ne bomo našli v knjigah, ne v besedah drugih, ampak v tišini naše pokončne, srčne prisotnosti. Soočeni bomo s posledicami svojih odločitev. To ni kazen, to je obračun – ne z drugimi, ampak s sabo. Tudi, če smo pred časom lagali, zatajili, zbežali… to ni konec. To je trenutek, ko pogledamo v ogledalo in ne bežimo več. Ko si priznamo, da tisto, kar boli, ne boli zato, ker je končano, ampak ker še nismo živeli zares.
