Kaj narediti, ko se otrok ali najstnik vede neprimerno?

V naši kulturi, ki se osredotoča na hitre rešitve s kratkoročnimi rezultati, je vedenje edino, kar šteje. Če dosežemo poslušnost otrok, četudi samo začasno, štejemo metodo za uspešno. Toda zaradi kaznovanja postane naš odnos z otrokom sovražen in prinese čustveno otrdelost. Uporaba odmora, da se nauči lekcije, »vzgoja s trdo roko«, da se doseže ustrezno vedenje, in tehnike »štel bom do 3«, zato da otroci ubogajo, so taktike, ki obremenijo odnos z njim.

Kazalo

Kako lahko torej discipliniramo otroka, da se bomo z njim v procesu povezali, namesto da bi se oddaljili od njega?

Dr. Neufeld in dr. Maté v uspešnici Otroci nas potrebujejo navajata sedem načel pozitivne discipline, tukaj pa povzamemo tri od njih.

OGLAS

Za discipliniranje otroka uporabljajte povezanost, ne ločenosti

Igrati na karto ločenosti (osamitve, ignoriranja, hladnosti ali odtegovanja naklonjenosti) ima visoko ceno: negotovost. Otrok, ki se ga disciplinira z ločitvijo, lahko računa na bližino in stik s staršem samo, če izpolnjuje njegova pričakovanja. V takih okoliščinah otrok nikoli ne začuti olajšanja, nikoli si ne spočije od težnje po navezovanju in torej ne občuti svobode, iz katere bi vzniknila njegova individualnost in neodvisnost.

Odrekanje je tako učinkovit način nadzora nad vedenjem, ker vzbudi otrokov najhujši strah – da bo zapuščen. Če stik in bližina za malčka ali starejšega otroka ne bi bila pomembna, bi imela ločenost od nas zelo majhen učinek. Če prekinemo stik ali povezanost (ali če otrok pričakuje, da se to lahko zgodi), se v otrokovih možganih sproži velik preplah.

Pozitivna in naravna alternativa ločenosti je povezanost. Povezanost bi morala biti naš kratkoročni in dolgoročni cilj. Stvar je v tem, da je treba upoštevati povezanost, preden nastane težava, namesto pozneje kaznovati z ločenostjo, treba je preprečiti prihodnje težave, namesto da se odzovemo s kaznijo, ko otrokovo vedenje postane predrzno.

»Naj gre za malčka, ki noče sodelovati, ali za neubogljivega najstnika,
se mora starš otroku najprej približati in z njim vzpostaviti čustveno bližino,
preden lahko pričakuje, da ga bo poslušal.«

Ko nastanejo težave, se posvetite odnosu, ne dogodku

Ko gre nekaj narobe, je običajen odziv, da se čim prej odzovemo na zadevno vedenje. V psihologiji se to imenuje načelo neodložljivosti in temelji na ideji, da bo priložnost za učenje izgubljena, če se vedenja ne naslovi takoj.

Toda ko je otrok razburjen, je verjetno neobvladljiv. Izbira takega trenutka, da popravljamo, usmerjamo ali mislimo, da ga bo nekaj »izučilo«, je izguba časa. Neprimerno vedenje otroka nas pogosto preseneti in izzove močne čustvene odzive. Torej je verjetneje, da bo tudi naše vedenje – tako kot vedenje naših otrok – impulzivno in nebrzdano.

“Sebe in otroka moramo najprej umiriti.
Ko je čas primeren, pa se vrnemo k pogovoru o zadevi.”

Za reševanje težav je potrebna premišljena priprava. Sredi pripetljaja bo otrok redko zelo dojemljiv, mi pa tudi nismo najbolj pozorni in ustvarjalni. Z odnosom v mislih sta takojšnja cilja ustaviti vedenje, če je treba, in ohraniti delujočo navezanost. Pripetljaj in vedenje lahko vedno analiziramo pozneje, ko se močna občutja umirijo in se ponovno vzpostavi povezanost.

Pogosto pomaga, če se osredotočimo na frustracijo, namesto da jemljemo napad osebno. Izrazimo lahko na primer: »Jeziš se name« ali »Res si zafrustrirana«. Besede niso ključne, ključno je, da prepoznamo frustracijo v otroku in z barvo glasu pokažemo, da to, kar se je zgodilo, ni prekinilo povezave. Da bi ohranili delujoč odnos z otrokom, moramo nekako pokazati, da odnos ni ogrožen.

Prebudite dobre namene, namesto da zahtevate lepo vedenje

Prevladujoče mišljenje v naši družbi je, da nameni niso dovolj; da je treba sprejeti in hvaliti samo primerno vedenje. Toda dobri nameni so kot zlato: namen je seme vrednot in predhodnik občutka odgovornosti. Če zanemarjamo namen, prezremo enega od najdragocenejših virov v otrokovem doživljanju.

Naš cilj bi moral biti, da v otroku prebudimo dobre namene, kadar koli je to mogoče. Prvi korak je, kot vedno, da navežemo stik z otrokom, da negujemo povezanost, ki nas opolnomoči. Nato uporabimo svoj vpliv, da ga zvabimo v pravo smer – ali vsaj v smer, ki ga ne bo vodila v težave.

Prebujanje dobrih namenov je varna in zelo učinkovita vzgojna praksa.
Z njo se otroci spremenijo od znotraj navzven.

S tem, da prebudimo dobre namene, poskusimo usmeriti pozornost na otrokovo voljo, ne na našo. Namesto da rečete: »Hočem, da …«, »Nujno je …«, »Rekla sem ti …«, »Moraš …«, poskusite iz njega izvabiti namen ali vsaj, da prikima: »Ali lahko računam nate, da …?« »Ali si pripravljena poskusiti?« »Ali misliš, da bi lahko …? »Ali si pripravljen, da …?« »Ali misliš, da boš zdaj zmogel?«

Bistveno je priznati otrokove pozitivne namene, namesto da ga enačimo z njegovimi vzgibi, dejanji ali neuspehi.