V tem trenutku, ko se svet morda zdi nekoliko oddaljen, kot da gledamo življenje skozi zamolklo steklo, se začenja nekaj, kar ne potrebuje imena – notranje potovanje, v katerem ni zemljevidov, ni smerokazov, le korak za korakom v globino lastnega tišine, kjer postanejo vprašanja glasnejša od odgovorov in občutek ne vem več ne kam ne kod, ne s kom in ne zakaj, ni izguba – je sveti prostor med starim in novim, kjer Puščavnik v nas prižge svojo luč, ne da bi nam pokazal pot, temveč zato, da sploh začnemo gledati, kam smo tako dolgo hodili v temi, da se zdaj prvič zavedamo, kako utrujeni smo od iskanja tam, kjer ni odgovorov, to ni vikend za rešitve, to je čas za bilanco, za tihe premisleke, za globoko sedenje z vprašanji, ki nas še vedno bolijo, ni več pomembno, kaj si obljubil, komu si verjel, ali si šel desno ali levo, pomembno je, da si se ustavil, v svoji notranji sobi, kjer ne odmeva več hrup sveta, temveč srce, ki ga nisi slišal, ker si bil preveč zaposlen s tem, da vse razumeš, ta trenutek ni za razumevanje, je za občutenje, za to, da vsa neodgovorjena vprašanja smejo obviseti v zraku, brez potrebe po sklepu, kot mehke zavese, ki jih nežno premika sapica spremembe, kajti v tem stanju “ne vem” se rojeva resnica, ki ni zgrajena iz argumentov, ampak iz tišine, iz mehke bolečine spoznanja, da nekatere poti niso bile tvoje, da so nekateri ljudje odšli, ker so morali, da nisi izgubil – le našel si drugega sebe, tega, ki ni več odvisen od potrditev, temveč od občutka, da si v stiku, s seboj, s svojim ritmom, s svojo ranljivostjo.
Puščavnik ne pride s sodbo, ne zahteva zaključka, on pride, ko smo pripravljeni spustiti vse in dovoliti, da nekaj globljega v nas pove: dovolj je bilo iskanja navzven, zdaj hodiš navznoter, in tam se vse, kar si bil, sreča z vsem, kar še boš – a najprej moraš biti samo tu, v tem trenutku nejasnosti, ki je v resnici začetek nove svetlobe, četudi še ni prižgana.
