Na robu tedna, tik preden se zapre eno poglavje in začne drugo, tišina postane glasnejša. Pogled navznoter postane ostrejši in občutek, da nekaj visi v zraku, postane neizbežen – kajti čas razSodbe je pred nami, čas, ko ne moremo več mimo sebe, mimo tistih odločitev, ki so bile sprejete iz potrebe in ne iz resnice, mimo dejanj, ki so morda ostala nevidna drugim, a ne nevidna naši notranji pravičnosti, kajti srce vedno ve, kdaj tehta pretežko. In zdaj je to tehtanje postalo resno, ne kot obsodba, temveč kot notranji klic po uravnoteženju vsega, kar je bilo preloženo, zanikano, potisnjeno pod preprogo vsakdanjosti, ker ni bil pravi čas, a pravi čas nikoli ne pride sam, pride z obračanjem planetov, z retrogradnimi koraki Merkurja, z zadržanim dihom Saturna, z bolečinskim odzivom Kirona in razkrojevalno meglico Neptuna, ki ne more več skriti, kar želi biti razodeto, ta vikend nas kliče, da stopimo pred svojo notranjo Pravičnost, da si zastavimo tista vprašanja, ki se jim izogibamo že mesece: Ali sem izbiral-a iz sebe? Ali sem govoril-a resnico, tudi če je bolela? Ali sem ostajal-a tam, kjer me ni več bilo?
Ta trenutek ni lahkoten, je iskren, je kot oster rob meča, ki preseka meglo in ne dopušča več izgovorov – zdaj se razkrivajo dinamike preteklih dejanj, vzorcev, odločitev, ki jih morda nismo videli kot napačne, a zdaj v luči višjega reda postajajo ogledalo, in ogledala ne lažejo, v njih ne vidimo, kar želimo, temveč to, kar je.
Pred vami je obdobje, ko vas življenje ne bo več ščitilo pred posledicami, temveč vam bo dalo priložnost, da jih razumete, da jih prepoznate kot učenje, kot korak, da se uravnoteži nekaj, kar je dolgo časa stalo postrani, in to ne velja le za odnose z drugimi, temveč za tiste najgloblje odnose – z vašo vestjo, z vašim občutkom poštenosti, z vašo notranjo resnico, ki zdaj kliče, da jo ponovno slišite, brez iluzij, brez olepševanja, brez krivde, samo s prisotnostjo, s čisto prisotnostjo. Čas je za priznanje. Kako čisto vest imate.
