Vse, kar se dogaja zdaj, ni naključje. Ni krivda drugih. Ni zunanji kaos. Je resničnost, ki si utira pot skozi pokrajino izgovorov, čustvenih izgovorov, polresnic in neizgovorjenih zgodb, ki ste jih predolgo potiskali pod prag zavesti. Roka pravice je že tukaj. Ne s sodbo, temveč z ogledalom, ki ne odpušča več zamegljenih pogledov.
Vse, kar je bilo skrito, se bo razkrilo. V odnosih. V besedah. V dejanjih. In predvsem – v vas samih. Bolj kot ste si zatiskali oči, močnejši bo zdaj udarec iluzije. In ko se vas bo dotaknila, ne bo nežna. Ne bo ovita v razumevanje. Prišla bo kot sidro, ki vas bo potegnilo na dno – ne da bi vas kaznovalo, temveč da bi vas ustavilo. Da bi v tej globini končno srečali resnico. O sebi. O ljudeh, ki jim zaupate. O ljubezni, ki ste jo hranili, a morda nikoli res prejeli. Vsaka prazna obljuba, ki ste jo dali ali prejeli, zdaj zveni kot odmev v praznem prostoru. Vsaka beseda, ki ni imela korena v srcu, se zdaj ruši kot hiša brez temeljev. Retrogradni Merkur, v vsej svoji moči, odpira vrata – a ne tistim, ki vodijo ven, temveč tistim, ki vodijo navznoter. Tja, kjer boli. Tja, kjer ste ostali majhni, ker ste hoteli, da vas imajo radi. Tja, kjer se je prvič zarezala rana zavrnitve. Izvorna rana. Materinska rana.
Vse, kar je ostalo nerazrešeno, se zdaj oglaša z močjo, ki ne dopušča več pobega. Morda ste znova pred vrati doma. Morda v odnosih ponavljate zgodbe, ki jih ne želite več živeti. Morda se znova znajdete tam, kjer niste slišani, kjer niste izbrani, kjer vas nekdo drži le z robom pozornosti. A to ni krivica. To je povabilo. Da pogledate, kje vi še vedno ne izbirate sebe. In če ste prišli do točke, kjer se ne more več, kjer ni več prostora za sprenevedanje, je čas.
Čas, da se ustavite. Da ne kričite več v prazno. Da se skozi ponižnost sklonite vase. In prosite – ne druge, ampak sebe – za odpuščanje. Ker ste predolgo ostajali, kjer vas ni bilo. Ker ste prevečkrat rekli da, ko ste čutili ne. Ker ste se prepričali, da morate biti nekdo drug, da bi vas imeli radi. In zdaj, ko se vrata zapirajo, jih ne glejte kot konec. So prehod. V nov svet. A skozi njih ne morete vstopiti z bremenom preteklih zgodb.
