Bhagavad Gita: “Tisti, ki se umika dejanjem, je v zablodi in je lažni sledilec Poti.”

OGLAS

Vse naše zavedanje, osebna odgovornost in notranje delo ne naredijo prav nič, dokler jih skozi dejanja ne uresničimo.

Z znanstvenim delom lahko vsi postanemo odlični strokovnjaki, a da bi se naučili, kaj v resnici je življenje, in da bi se v življenju zgodile spremembe, ki si jih želimo, moramo vsekakor ukrepati. To se zdi očitno, pa vendar, ker se običajno izogibamo spremembam, se izogibamo tudi novim dejanjem, s čimer zmanjšujemo svoj potencial in možnosti. Ker ne vemo, kakšne odzive bo sprožilo novo dejanje, in ker se je težko prilagoditi na nov način bivanja, je novo dejanje zelo pogosto dejanje poguma.

In tukaj pride bogata nagrada. Ponavljajoča se dejanja poguma, pripravljenost poskusiti nove stvari ustvarijo polje poguma in postanemo opogumljeni ali napolnjeni s pogumom. Naš pogum, naša sposobnost za plovbo v neznano, preizkušanje novih stvari, izzivanje samega sebe in ohranjanje integritete pred osebnimi napadi so okrepljeni; naša samozavest se krepi. Postanemo bolj to, kar v resnici smo.

OGLAS

Ukrepanje krepi našo osebno integriteto, saj je dejanje način, na katerega združujemo svoj notranji svet z zunanjim svetom. Akcija podira ovire, ki jih je strah ustvaril med tema svetovoma; tako da naš svet postane manj razdrobljen, bolj cel in skladen. Brez ukrepanja je težko ustvariti trdne meje ali jasnost o tem, kdo smo in kaj verjamemo.

Razlika med delovanjem in nedelovanjem je razlika med nastopanjem in skrivanjem, med biti udeležencem v življenju, tistim, ki je živ in angažiran, ter otopelim opazovalcem, ki išče varnost v neudeleženosti. V starem stavku “dejanja govorijo glasneje kot besede” je veliko resnice.

Oliver Wendell Homes je dejal: »Življenje je akcija in strast. Od človeka se zahteva, da deli strast in dejanja svojega časa, v nevarnosti, da bo obsojen, da ni živel.«

Pogosto, ko določeno dejanje izvedemo prvič, se dejanje ne izide tako, kot smo si zamislili ali upali. Na primer, ko poskušamo uporabiti pristno komunikacijo, ko govorimo svojo resnico brez obsojanja ali obtoževanja o nečem, kar smo prej potlačili ali zanikali, lahko brskamo po besedah in se počutimo nerodno.

Oseba, s katero delimo svojo resnico, se lahko odzove negativno, tako da se zaradi njene reakcije nenadoma počutimo nelagodno in čustveno neuravnovešene. Lahko se smilimo sami sebi, ko se to zgodi. Ni nenavadno, da pri novem in bolj zavestnem dejanju naletimo na ovire tako od znotraj kot od zunaj.

Za učenje, kako ravnati bolj zavestno, je potrebna praksa. To je natanko tako kot učenje vožnje kolesa. Ko prvič poskušamo voziti, pademo in je zelo frustrirajoče. Nato naredimo nekaj metrov brez padca in izkusimo veselje gibanja in ravnotežja, čudovito, a kratko doživetje. Čeprav je bila naša izkušnja kratka, smo okusili ravnotežje in se trudimo, dokler nekega dne ne bomo vozili veselo in naravno. Neroden poskus ali zavrnitev, ko preizkušamo nove načine bivanja, ni izgovor za odnehanje; to povratno informacijo lahko uporabimo za razvoj svoje spretnosti.

Z zavestjo, osebno odgovornostjo in notranjim delom, da pregledamo svoje nevešče ali prestrašene reakcije, postanemo bolj spretni pri spreminjanju običajnih reakcij na strašna in neprijetna stanja v uravnotežene odzive. Čeprav novo dejanje ne pride vedno do popolnosti, obstajajo tudi čudovite priložnosti, ko naše novo dejanje zelo dobro deluje.

Če se zavemo nekaterih načinov, kako se izogibamo dejanjem, nam to lahko pomaga ostati v akciji. Eden od klasičnih načinov, kako se izognemo akciji, je preučevanje le-teh. Beremo knjige, obiskujemo delavnice, se pridružujemo cerkvenim skupinam ali se ukvarjamo s psihologijo ali filozofijo. Veliki učenjaki se sveto pismo učijo na pamet. Govorimo o ljubezni ali preučujemo navdihujoče zgodbe in sveto pismo, ne da bi te učne zgodbe prevedli v osebna dejanja. Toda spet, dokler ne izrazimo novih razumevanj z dejanji, le-ta preprosto ostanejo ideje, ne glede na to, kako glamurozne ali privlačne so; ne glede na to, koliko ljudi se strinja z nami.

Dokler tega, česar se učimo, ne prenesemo v svoje življenje z dejanji, ne bo prišlo do nobene pomembne spremembe v našem življenju.

To je tisto, na kar se sklicuje Bhagavad Gita, ko pravi: “Tisti, ki se umika dejanjem, a v svojem srcu razmišlja o njihovih užitkih, je v zablodi in je lažni sledilec Poti.”

Zakaj smo tisti, ki se umikamo akciji, v zablodi? Zakaj smo »lažni sledilci poti?« Ker ne govorimo resnice, kot jo poznamo v svojih srcih; ne vstopamo v svet v celoti z njegovo bolečino in težavami. Ukrepati moramo, da bo naša resnica resnična, da jo bomo skozi izkušnje zaznamovali v naših srcih in umih.

Avtor: John Earle