Naučila sem se, da srečno in polno življenje ni odvisno od zunanjih dejavnikov v tolikšni meri, kot je odvisno od naše naravnanosti, od našega notranjega ravnovesja… od našega celičnega spomina.
Naučila sem se, da je življenje vseeno lahko lepo, če ne dosegaš najboljših rezultatov, če nisi najlepši, najpametnejši … prav tako ni odvisno od tega, kako polna je tvoja denarnica, kako dober avto voziš in v kakšni hiši živiš…
Naučila sem se, da si srečen in izpolnjen takrat, ko imaš srce polno ljubezni… takrat kot te obdajajo ljudje, s katerimi izmenjuješ besede in razkrivaš svoje razmišljanje.
Niti nisi srečen in izpolnjen takrat ko imaš družino, če pa nisi v stiku z njo…
Da sem lahko prišla to takšnega zaključka sem morala živeti odsotnost in prisotnost vsega naštetega… Živeti v zmagoslavju in v ponižanju… bila sem ljubljena in osovražena… polna denarja in kdaj tudi več dni lačna… živela sem v sanjski hiški s čudovitim razgledom, živela sem v stari, razpadajoči hiši brez vode… v bloku… prespala sem pod milim nebom… Imela sem lepe in manj lepe partnerske odnose in imela sem ob sebi ljubeče ljudi ter sovražnike… imam družino, starše, vnuke, sestro, nečakinje… imam en kup živali… smo zdravi… soočala sem se z boleznijo najdražjih in s smrtjo človeka s katerim imava čudovite otroke… Imela sem čudovite prijatelje mnogo sem jih tudi izgubila…
Bila sem srečna in v določenih obdobjih mojega življenja bi najraje tudi umrla…
Izkusila sem se v ogromno vlogah in oblikah človeškega delovanja. Včasih tudi po več kot štirinajst dni nisem videla ali slišala žive duše…
Celo življenje sem si postavljala odgovore, zakaj to, zakaj zdaj, zakaj jaz…. Iskala sem odgovore v knjigah, na raznih delavnicah, pri določenih ljudeh, na faksu… si lajšala stiske in postajala modrejša… se oddaljevala od sebe in se spet našla…
Danes vem, da so bili ves čas odgovori na dosegu roke. Ves čas sem jih nosila s seboj, le gledati nisem znala… nisem znala slišati… videti…
Vse to me je kalilo in brusilo. Zaradi vsega tega sem duhovno in osebno rastla. Zaradi vsega tega sem se naučila ljubiti, dopuščati, biti hvaležna. Zaradi vsega tega počnem in živim različne stvari, ker se želim naprej izkušati v različnih oblikah in želim se še naprej razvijati… Želim ekspandirati…
Predvsem pa želim živeti svoje poslanstvo.
♥ Biti in živeti ljubezen ♥
In nobena zavist, nobeno sovražno dejanje, nobena plehkost ali kakršnakoli druga človeška lastnost me ne more poškodovati. Nasprotno… vse to me dela lepšo in močnejšo.
Ko bom zapustila svoje fizično telo, vem, da bom najbogatejše bitje na tem planetu, saj sem kočno spoznala, da je bistvo življenja iskati v sebi in živeti sebe. Srečna in zadovoljna sem, da sem to spoznala v svoji fizičnem telesu zdaj, v tem življenju. Počutim se vsemogočno. Počutim se ljubljeno in ljubim.
♥ Ljubim življenje in izkustvo kot takšno ♥
