Sem se spraševala v teh dneh, kakšen bo moj prvi blog, kaj bi rada izrazila, kako se predstavila..kaj želim doseči. Vedela sem, da želim biti sveža, živa, provokativna, drzna, spontana, vedela sem , da mora moj blog biti tak, ki prebuja, ki bo bralcem dal misliti, tak, ki bo kdaj pa kdaj stresel in postavil pod vprašaj »dejstva«.
Vedela sem, da mora moje pisanje izhajati in življenja in biti koristno za življenje. Nadalje, sem razmišljala, kaj je cilj mojega dela, kaj je skupni imenovalec mojih delavnic? Želim si originalnosti v sebi, ljudeh, želim si, da bi bil vsak od nas tisto kar je, svoj lastni individualni izraz. Želim si, da bi se vsak od nas začutil kot original, deloval, razmišljal, čutil, se izražal kot original! Želim si ta planet poln originalov.. Želim si neuhojenih poti, pustolovščine, pomikanja meja v našem umovju, podiranja rigidnih konceptov…Želim si,da bi cel svet plesal svojo spontanost, individualnost, originalnost. SKUPAJ, KOT ENO, PA VENDAR VSAK SAM. In želim si enostavnosti, preprostega jezika…mogoče malo začinjenega z dobro staro kmečko, zdravo pametjo, zdravo inteligenco. Želim si dodobra zdepilirati svoj jezik in biti brez dlake na jeziku! V mejah dobrega okusa.
In vedela sem, česa nočem! Pametovanja, filozofiranja, neskončnih razlag življenja, vedno novih pravil v stilu »na kateri nogi moram stati in koliko ur na dan moram stati, da se mi bo uresničilo to pa to, da bom potem taka pa taka, da bom končno že našla tisto dušo dvojčico«…
Ker, ena največjih pasti v katero se človek lahko ujame je ta, da zavestno ali nezavestno kopiramo…starše, družbo, sošolce, idole, guruje, prijateljice, župnike, Naomi Campbell, …želimo biti, kot drugi. Ker imamo globoko v sebi občutek, da nismo dovolj dobri, da smo nepotrebni, nezanimivi, dolgočasni, nezadostni, pomanjkljivi…čuden, čuden in nevaren mehanizem.
To, da smo družba ponavljavcev, (v nadaljevanju plagijatov), nas dela vodljive, nas dela ovce, nekritične, lahkoverne, naivne. Biti poneumljen plagijat je poniževalno za človeka in človeštvo. Vzorci, modeli po katerih živimo se nam ponujajo povsod, v reklamah, modi, religiji, politiki, gospodarstvu..ja in celo v novodobna duhovnost, new age lahko ujame vaš um in vas naredi sledilca. Tako pretkano, da še sami ne veste kdaj…a o tem kdaj drugič. Obsežna tema vredna pozornosti.
No in, ker, kot sem že napisala sem si želela, da bi bilo tole pisanje iz življenja za življenje…mi je zgodbica za dober začetek kar sama padla v naročje:
Odprem danes enega od internetnih portalov z duhovno vsebino, na katerem ponavadi z mojim ljubim informirava (lepša beseda za reklamiranje) o svojih dejavnostih. In imam kaj videti. Na portalu se vrti banner za dogodek z zelo podobno vsebino kot najin. In banner je…tako očitno kopira najinega. Z ključnimi besedami, dizajnom…moj bog, nisem mogla verjeti…??? Še pred tednom se je na istem mestu vrtel najin banner, tako očitno enak! Za dogodkom in bannerjem stojijo ljudje, ki jih spoštujem, ki že dolgo delajo na sebi, ljudje, ki jih poznam in sem jih imela za kreativce. Originale. Niti v sanjah si nebi mislila, da za svoj preboj potrebujejo ideje ene Tare Sever. Konec koncev za njimi stoji velika globalna duhovna korporacija, jaz pa sem le mali obrtnik v tem spirit biznisu.…No ja , če sem čisto iskrena, mi je v naslednji fazi, ko je pojenjalo moje prvo začudenje, in po fazi, ko nisem vedela, ali naj se smejem, jokam, naj bom jezna, naj reagiram, ali pač ne, ja potem je prišel občutek, hm…malo mi je začelo goditi.
Torej ljudje, ki jih spoštujem, spoštujejo moje ideje do te mere, da jih kopirajo. In to očitno. Huh, to pomeni, da sem dobra, da me čutijo…to pomeni, da nosijo stvari, ki jih ustvarim en poseben energetski odtis, ki je zelo privlačen. Gre vendar za občutljive, senzitivne ljudi, ki vedo take stvari! In ta energetski odtis je JUICE. Čisti sok življenja, tisto nekaj, dodana vrednost, žmoht..Yes, I like it!
Yes! To je še en od dokazov da sem Juicy!!!
Konec koncev, a ni mojim plesom ime YES DANCE, fresh,fun & juicy spirituality…In konec koncev, že dolgo vem, da prihajajo časi, ko ne bo več dovolj samo govoriti, pisati o stvareh, treba bo to tudi biti.
Saj, to sem si želela…sok, žmoht, ki ga čutim v sebi prelit v svoje delo, tekste, delavnice, ta žmoht prebuditi v ljudeh…jim pomagati očistiti um poln plagijatskih vzorcev, ki preprečujo, da žmoht teče…žmoht, ljudje žmoht. Notri spi, samo zbezat ga je treba na površje. In med tem, ko ga bezamo ven, se lahko še fino zabavamo!!! Yes I like it…no, sem že dobre volje. Kako malo potrebuejm…malo potrditve od zunaj, ja dobra sem, radi me imajo, in že je trenutek drugačen…potrdili so me, tak občutek, kot ko me nekdo klikne za prijateljico na facebooku. A res, ravno mene si želi za prijateljico? To pomeni, da sem ji, mu zanimiva…mu je fajn, da moja slika krasi njegov portal…ja , taki smo, tako delujemo. Prodajamo se za zunanje potrditve, da nas nekdo klikne. Skoraj vsi. In skoraj cel čas. Tragično. Tako celo življenje večina od nas živi v pričakovanju, da nas kdo klikne. Naučimo se, kako delovati, se obleči, kaj govorit, kakšno hrano jesti, kateri dezodorant uporabljati…da bomo dobili čim več klikov. V zameno ljudje, v zameno za klike pa smo izgubili originalnega sebe. Kako žalostno. In zaskrbljujoče.
Sem se spomnila, da sem pred par dnevi v Knjigi Eckharta Tollea NOVA ZEMLJA prebrala njegovo definicijo ega:
»Kakšna je torej narava utvarnega jaza?
Tisto, na kar običajno pomislite, ko rečete »jaz«, niste vi. Z obsežnim zmanjševanjem pomena vašo brezmejno globino zamnjujete z zvokom, ki ga ustvarjajo glasilke, ali z mislijo o« jazu« in s tistim, s čimer se »jaz« istoveti. Na kaj se torej nanašajo besede »jaz«, »mene«, »moj« ali »moje«.
Ups, a sem se ujela na svoje lastne limanice? Ali bo skozi tekst postalo jasno, da sem en navaden egotrip in bom razkrinkana. Imam ego? In bo zdaj šla moja javna podoba? Kolikokrat sem v tekstu uporabila »jaz, mene, moj, moje«. Si lastim ideje, sem se poistovetila z njimi? Ja, ljudje priznam, sem. Malo zdravega egoizma po moje v tem svetu ne škodi. Na tem svetu, na tej ravni zavesti..je fino malo znat postavit meje. Naredi življenje lažje. Čisto iz praktičnih razlogov.
Po drugi strani pa…če moj pravi jaz pleše svoj ples vtem svetu kreacije, ga lahko kdo vzame, naredi palgijat, ukrade, ponaredi?
PLESA RESNIČNEGA JAZA SE NE DA UKRASTI, VZETI, NE MOREMO GA ZGUBITI. NIČ, KAR JE RESNIČNO PRIHAJA IZ NAŠEGA BISTVA NAM NE MORE BITI ODVZETO, ZLORABLJENO…LAHKO SE USTVARJAO SAMO BOLJŠI ALI SLABŠI PONAREDKI. TOČNO TAKO, KOT MOJ ALI VAŠ PRAVI JAZ NE MORE PLESATI NIHČE DRUG…RESNICE NE MOREMO POSNEMATI, LAHKO JO SAMO POIŠČEMO V SEBI.
IN ČE NI IZGUBE, NI STRAHU…HUH, KAKŠEN FAJN PROSTOR POSTAJA TA ZEMLJA…SAMO ČE IMA ČLOVEK GLOBOKO PONOTRANJENO ZAVEDANJE.
IN ALI LAHKO SKOPIRAŠ SPONTANOST? IN SI ZRAVEN ŠE TI SPONTAN? …življenje pa res zna biti absurdno…
Recimo, bi lahko spisala novo knjig receptov za osebno in duhovno rast:
KAKO UKRASTI PLES?
Yes, zdaj sem pa še boljše volje.
Kaj pa navdih? Navdih je nekaj, kar povzroči v nas resonanco z našo idejo, ki prihaja iz naše originalne kreativnosti. Navdih je nekaj povsem drugega kot plagijat. Nekaj zaresonira z vašo notranjo resnico in idejo razvijate naprej, po svoje. Navdih je samo navdih, ne kopija. Navdih vam omogoči, da se razvijate, ste resnično kreativni, se izražate, kopiranje pa izhaja iz manipulativnih vzgibov. Iz čiste prerčunljivosti. Iz navdiha se naprej rojeva živost, fluidnost, iz kopije seva mrtva energija. Ja iz ideje, ki je bila navdihnjena pa teče že omenjeni žmoht.
VELIKO ŽMOHTA VAM ŽELIM! IN NE SE PEHAT ZA KLIKI!
Naslednjič o tem, kako delujejo mehanizmi, ki nas delajo ponavljalce, lahko bi rekli, kako se nas programira in dela poslušne. Zanimiva zgodba, in ko jo spregledamo, uvidimo, razumemo, postane tako zelo očitna! Kaj je manipulirana realnost znotraj katere živimo? In kako, zakaj in ali sploh ven? Ja, zakaj bi pa sploh lezli ven, je poznano in ker je poznano je varno. Vmes si pa toplo priporočam ogled filma Truman show, tudi še enkrat, če je treba. Kaj pa, če smo mi vsi na nek način Trumani? Tako, za navdih.
P.S. : Se počutim tako, kot Carrie iz Seksa v mestu…tako pametna, zanimiva, pišem blog, pa še laptop imam v naročju. Samo da se ne dogaja v New Yorku, ampak na navadni Zaplani zraven Vrhnike. Emmanuel bi verjetno rekel, da vse kar mi manjka, da bi bila kot ona je kak centimeter več čez oprsje. Aja, pa da moj dragi ni kakšna Živina. Je pa moj ljubi Emmanuel. Ki ima vsak dan več žmohta! Hvala ti, ljubi, za vso podporo!
P.S. DRUGIČ: Je prav, da razložim svoj čustveni naboj. Podobne situacije so se v preteklosti že dogajale. Se je zgodilo, da sem z ljudmi delila svoje ideje, nakar čez en teden dobim vabilo na svojo lastno delavnico, ki jo seveda vodi nihče drug kot… tisti s katerim sem velikodušno in naivno (lahko bereš tudi neumno), delila svojo idejo. Prisežem, ljudje isti stavki, vse isto. Res. Pa ne enkrat.
P.S.TRETJIČ: Sem prebrala tekst Emmanuelu in ga vprašala za mnenje. Mi noče povedati. Pravi, da me ne bo kliknil. Ne na ta način, je pa za kakšno drugačno klikanje. Zdaj pa ne bom nikoli izvedela…
