Blog za tiste, ki stojijo na svojih nogah, mislijo s svojo glavo in ljubilo s svojim srcem. Ali pa si tega želijo. In so pripravljeni ukrepati.

OGLAS

No, v svoji vzvišenosti sem si domišljala, da pišem tale blog za vas, dragi ljudje. Pa se je že po prvem pisanju izkazalo, da ga v prvi vrsti pišem zase. Tako pač je ljudje, na tem svetu. Smo globoko sebična bitja, ki v končni fazi počnemo vse zase.

 Ko odlupimo vse sloje čebule, vse navidezne motive, vsa olepševanja, (predvsem tista duhovna duhovno vzvišena v stilu sem prijatelj človeštva in zemlje, živim, da bi služil-a svojemu poslanstvu).…se izkaže, da so naši resnični motivi za karkoli že čisto egoistične narave. Ja, še tisti najbolj požrtvovalni na svetu, ki so predani služenju človeštvu , delajo vse zase. Zato, da se počutijo dobro, da so zaradi svoje požrtvovalnosti in skrbi dobijo pozornost, spoštovanje, slavo, Nobelovo nagrado…Da se vsaj za trenutke poskušajo osvoboditi krivde že samo zaradi tega ker živijo, so, bivajo, dihajo, se ljubijo, jejo pohanega piščanca…krivde, ki jo je povzročil in jo v naši podzavesti še povzroča izvirni greh. Ja., že spočeti smo iz greha…zato nikar si ne drznite živeti brez krivde. In naredite, v življenju čim več, da se je poskušate oprati…po vsej verjetnosti boste itak samo poskušali, kajti spretno in pretkano je vcepljena globoko, globoko v naši kolektivni in individualni zavesti. Prali in čistili se bomo, dokler nam enega lepega dne ne kapne, da je to Sizifovo delo…spet tema vredna daljše pozornosti. Tema za kdaj drugič…
Da o nas malih gurujih, ki na tak ali kakšen drugačen način solimo ljudem pamet in si domišljamo, da vemo več, niti ne govorimo. Vse, kar počnemo, počnemo iz čiste potrebe, da bi bili priznani…(beri ljubljeni). Poklikani…

Sem malo zašla…namreč, izkazalo se je, da je proces pisanja pravzaprav v najprej zdravljenje za mene. Besedo »zdravljenje« bom v bodoče zamenjala za besedo »ozaveščanje« ali pa »prebujenje«. Ker pri celem procesu gre v resnici lahko samo za to, da ozavestimo svoje »išjue«, probleme, in, ko smo jih zavestni dobimo možnost izbire. Ali jih bomo še pestovali, ali pa smo jih voljni opustiti in živeti brez njih. Tako bi poklic zdravilec lahko nadomestili z besedno zvezo »pomočnik pri ozaveščanju« (za tiste željne nazivov in titul bi bilo lahko dr. ozaveščevalec naprimer). Po moje bi bilo to ime veliko primernejše, ker če obstajajo zdravilci morajo neminovno na drugi strani obstajati pacienti. Če v naravi obstaja vroče, mora obstajati tudi hladno. Ni levega, brez desnega, bi dejal moj prijatelj, ali pa ni zgoraj brez spodaj. Tako je to v tem našem svetu dvojnosti, kjer se med dvema skrajnostima dogaja življenje. Beseda pacient že sama po sebi pomeni nekoga šibkega, ubogega, potrebnega pomoči, nekoga , ki je v stanju žrtve. Po moje bi bil učinek boljši, če bi nas dr.ozaveščevalec videl kot opolnomočeno bitje, ki samo potrebuje nekoga, da mu ponudi čas in prostor, in na njemu primeren način pomaga, da sam uvidi svoje strategije, vzorce, mehanizme, po katerih deluje v življenju. In, ko se uvidi, kot že rečeno ima možnost izbire. In, ko se zaveš, da imaš izbiro, sploh pa če se za izbiro tudi odločiš z vso svojo odločnostjo – nisi več žrtev.

OGLAS

Kam sem spet odšla?…skratka, proces pisanja prvega bloga je bil globok ozaveščevalni proces mojih osebnih mehanizmov delovanja. Namreč, spoznala sem, da sem v veliki meri iz strahu, da nebi kdo »si sposodil« mojo kreativnost, to isto kreativnost držala nekako stisnjeno v sebi. Pod ključem, pod kontrolo..tako za vsak slučaj, iz čiste škrtosti. In ko sem nekajkrat prebrala svoj tekst, se je zgodilo..globoko ozaveščanje resnice, ki je za besedami, ki sem jih napol v afektu napisala. NAMREČ, DA NI STRAHU, DA BI MI KDO NAKAKRŠENKOLI NAČIN VZEL, PONAREDIL MOJO OSEBNO KREACIJO, MOJ OSEBNI SPONTANI PLES. YES, NE GRE…TAKO JE ŽE V SAMI NARAVI STVARI…VARNA LAHKO SPROSTIM, DIHAM, PLEŠEM, POJEM, SEM. IN NAREDIM, KAR JE ZA NAREST. IN EKSPANDIRAM. In se krčim, ko je čas za to. Kako smo že rekli…brez krčenja ni širitve in brez širitve ni krčenja…brez vdiha ni izdiha in brez izdiha ni vdiha..če ni vdiha, ni zraka in če ni zraka ni kaj izdihniti…in če ne izdihnemo, ni prostora za nov svež, kisik, za novo svežo energijo, kreacijo…Torej, če želimo živet, ni druge, kot da dihamo, se širimo in krčimo, se uspenjamo in padamo…tako pač je, tako je v naravi stvari. In prej, ko to sprejmemo, lažje nam je živeti. Sprejeti to dejstvo pomeni preseči iluzije, biti voljni opustiti sanje in zaživeti realnost in trenuek tukaj in sedaj. V vsej svoji polnosti in čaru. Če smo se pa še pripravljeni od vsega skupaj se še malce odmakniti, odgrniti zaveso resnosti, ki pokriva večino našega okna , ki se mu reče življenje in nam kvari razgled. Ja, če smo pripravljeni malce opustiti naše navezanosti, pričakovanja, če smo pripravljeni se malce poigrati življenje, potem smo pa itak-TOTALNI ZMAGOVALCI. In to je po moje naša prava narava-totalni zmagovalci, ki nastopamo na odru življenja…pa samo malo zavedanja je potrebno. A ni to fajn?

Naslednja stvar, ki sem je bila deležna je bilo globoko ozaveščanje strahu pred kritiko, izpostavljenostjo. Preden sem objavila tekst, sem si omislila nekakšno prostovoljno cenzuro…sem ga za vsak slučaj poslala urednikom v preverko, da slučajno nisem kje prestopila kakšne meje in okvirja…So me le prijazno poklikali…Kako hecno, kar delamo stvari, brez zavedanja in ko smo si pripravljeni vzeti pet minut, malce pomeditirati v našo globino, kakšni vzgibi in motivi se skrivajo zadaj. Bi človek pomislil, da sem tekst dala v preverjanje iz nekakšne uvidevnosti, kulturnosti, spoštovanja do portala. Na prvo žogo mogoče že zgleda tako. Pa ni res, ljudje iz čistega strahu pred vašo kritiko, iz čistega strahu in občutka da ker sem si dovolila biti malce popoprana in pikra, bom bumerang dobila nazaj. Namreč, takoj pod tekstom je prostor za vaše mnenje. In nikoli se ne ve, morda bi moj poper kdo vzel osebno, morda bi kak stavek prizadel verska čustva kakega bralca. Mogoče bodo prizadeta čustva nekoga, ker ne uporabljam knjižnega jezika, ker moja odlika ni pravopisna natančnost (mimogrede, pravopisju in knjižnemu jeziku se včasih izognem zaradi efekta žmohta)..Nikoli se ne ve… In kaj, bi se zgodilo, če bi se me kdo privoščil…trpela bi moja namišljena samozavest, moj ego. Nič hudega, to bi pa že preživela..še vedno sem…Tako, da moram vam priznati, prvih nekaj uric po objavi me je malce , ampak res malce stiskalo…

Ampak, kot rečeno, ključ je ozaveščanje in ko človek ozavesti, se lažje diha…ko se vsemu skupaj še od srca nasmeje, tako kot se sedaj vsemu skupaj ta trenutek smejem jaz, je pa sploh super!

Se imejte polno! Tara

P.S: Včasih se pravopisu izognem iz čiste površnosti. Ali pa zato, ker pri roki ni mojega Mr. Popolnega, mojega osebnega lektorja, mojega zlatega Emmanuela.

P.S. drugič: Že v prvem blogu, ko je bilo govora o inteligenci sem nameravala omeniti, pa nisem do objave dobila njegove avtorizacije, je potoval…, želela bi omenit enega bosonogega dečka, ki živi tukaj med nami. Ta skromni in preprosti fant premore več soli v glavi, kot jo premorejo portoroške soline…Ljudje, berite ga, spoznajte ga, je eden najresničnejših, najinteligentnejših ljudi kar jih poznam. Dame in gospodje, Nara Petrovič.
Pa če srečam še kašnega ali pa kašno tako vam sporočim!

People say to me: “Wow, you do voluntary work! That’s great!” I say back to them: “What do you mean? If my work is voluntary, what is your work — unvoluntary? Are you slaves or what?” Gosh, am I glad to be free! 😀

Iz Narinega facebooka

P.S. tretjič: Sem obljubila na koncu prvega pisanja, da se bom v naslednjem blogu lotila bolj strokovnih tem. Pa sem spet pisala samo o sebi. Nepoboljšljivi egotrip in egocentrik. Pač, takole imamo za enkrat. Sploh pa vam v bodoče ne bom ničesar več obljubljala. Obljubim.