Vstopim v delavnico in spet srečam našega starega meniha – mora biti nekaj čez sedemdeset – kako spretno oblikuje glinaste obraze. Resen obraz, oči fiksirane… sploh me ne opazi.
»Dobro jutro, Ajahn Thita!« ga naglas pozdravim.
»Hej, Hiriko.«
»Joj, kakšna umetnost!« občudujem štiri obraze, ki štrlijo iz velikega glinastega koničnega storža, obrnjene proti štiri različnim smerem. Dva obraza sta moška in dva ženska. Ajahn mi je že pred nekaj dnevi razložil, da ko bo končal s tem modelom, bo potem pripravil konico za na vrh stolpa, ki ga je zgradil pred letom dni.
»In kako gre?« ga vprašam. Priznam, da sem malce tudi neučakan, da vidim zaključek te umetnosti.
»Eh, nikoli ni konca. Vedno moram popravljati obraze.«
Če bi poznal Ajahna Thita, bi vedel, kakšen pravi mojster je on. Je res občudovanje vredno, kako se lahko človek zanima za take male podrobnosti. Jaz sem bil vedno manj pozoren v tej smeri.
»Vrtim se okoli in okoli teh podob in popravljam detajle. Potem na koncu dneva sem zadovoljen s samim seboj z mislijo, da je zdaj pa je res končano. A pogledam na obraze naslednje jutro obrazi niso več taki kot prej. Šele takrat vidim, kako je eno oko višje od drugega, kako je obraz na eni strani otekel in na drugi vdrt.«
»Ja, to pa mi je poznano!« vzkliknem. »Tudi ko sem jaz kaj ustvaril, kot na primer narisal portret, sem ga ponosno razkazoval drugim. Oh, a nekaj let kasneje me postane sram! Podobe na papirju niso niti malo blizu realnosti.«
Spomnim se tudi mnogo drugih primerov, da ko sem kaj napisal ali oblikoval, čez nekaj česa ta stvar izgubi svojo kvaliteto. Moja zanimanja se tudi pogosto spreminjajo. Prišlo je do spremembe, a v materialnem smislu je stvar še vedno ista. Prej so bili ti obrazi popolni, a zdaj izgledajo, kot da bi jih nekdo resno namlatil: Začnem razmišljati:
»Hmm, to je res zanimivo. Ko je enkrat ta stvar ustvarjena, sem navdušen nad njo, a kasneje se zdi, da se je stvar spremenila. To ni več ista stvar, pa tudi če se ta materialno ni spremenila. To pomeni, če se potem celo jaz sem morem strinjati s samim s seboj kaj mislim o taki ali drugačni zadevi, kako naj potem pričakujem, da se bi morali drugi strinjati z mano?! Ah, tu je potem razlog za nesporazume in vse ostale težave, ki iz tega izvirajo, celo pretepi in vojne. Da, brez dvoma, vsi mislimo, da imamo prav in se seveda vedno borimo za ‘resnico’.«
Pravimo, človek živi za trpljenje in to je resnično sveta resnica. Kako pogosto se moramo soočati z neprijetnostmi, ki spotikajo naše življenje. Skok tu in skok tam, skok tu in skok tam, neprestano iščemo ublažitev v tej eksistenci. Kaj ne bi bilo bolj prijetno, če bi bila ta moja bitnost (moj jaz) popolnoma stabilna in srečna? … Za trenutek sem ponovno poskusil zadržati neko stabilnost. Eh, še en neuspeh…. Ta svet in sebstvo, ki ga doživljam izgleda, da se ves čas pretaka v tej tri-dimenzionalni eksistenci, kot v vrtincu. Nikoli ne miruje in nikoli mi ne uspe videti nekega totalnega in jasnega Hirika. Pa zakaj je to tako? Človek je tako kreativen, da ti lahko ponudi na tisoče razlag, a nobena ni totalno znanstveno dokazana. Saj poskušajo, a izgleda, da to je nekaj, kar znanost ne bo nikoli spoznala, saj (nehote?) sama transcendentira iz realnosti in ne spozna resnice o samem sebi: gleda na problem objektivno, ignorira subjekt. Torej, znanost ni odgovor. Če to ni to, potem se mora človek vrniti v realnost, kjer se iz oči v oči soočata svet in jaz. Le potem je možno razumeti univerzalno resnico.
Iz te primerjave o glinastih podobah lahko zdaj zaslutimo, da je v vsaki stabilni stvari nestabilnost. V tem primeru, ko so se podobe spremenile, nismo gledali na problem kot znanstveniki, ki se ukvarjajo le z minljivostjo materije, ampak raje kot fenomenologi, saj smo govorili o svoji izkušnji. In kar je najbolj osebno je to, da lahko vidimo, vonjamo, slišimo, okušamo, telesno čutimo in prepoznavamo misli. Toda, kot smo zdaj že spoznali, je ta narava minljiva. Na tak način lahko spoznamo, da sploh ni mogoče da bi bila naša eksistenca totalno stabilna. Res je, da naša hiša še vedno stoji in da je avto še vedno pred njo, da imam še vedno to zdravo telo in službo in status, toda občutki (vedanā), zaznave (saññā), tvorba (saṅkhāra) in zavest (viññāṇa) do teh stvari se spremenijo po svoji naravi, ki pa je ne moremo kontolirati: Ajahn Thita se zagotovo ni sam odločil, da ima njegov kip naslednje jutro eno oko previsoko!
Enako se lahko vprašamo o tej bitnosti, t.j. o ‘jazu’ ali ‘sebstvu’. Tako kot lahko vsako (materialno ali posvetno) stvar doživljam, tako doživljam tudi samega sebe: tudi sebe čutim, sebe zaznavam, sebe določam in sem zavesten. Ali je potem ta ‘jaz’ resnično tako stabilen, kot sem sprva mislil? Le kako naj bo stabilen, ko pa je odvisen od vseh teh nestalnih faktorjev?
Pa poglejmo od kje izvirajo vsi ti naši pogledi iz katerega je nastal naš ljubi ‘jaz’ in iz katerega nastanejo vsi nesporazumi, prepiri in celo vojne. Tu spodaj bom podal odlomka iz dveh učenj iz Majjhime Nikāye. To sta Madhupiṇḍika Sutta (MN 18) inDīghanakha Sutta (MN 74).
Nekega popoldneva je Buda sedel pod mladim drevesom v Velikem gozdu blizu rodnega Kapilavatthu. Tam blizu se je rekreiral nek možakar. Z Budo sta se srečala in malo poklepetala. Možakar se je naslonil na svojo palico in Budo naravnost vprašal:
»Kaj ti zagovarjaš? Kaj razglašaš?«
Buda mu odgovori:
»Prijatelj, kaj zagovarjam in kaj razglašam ne spodbuja prepir do česarkoli na svetu s svojimi bogovi, svojimi demoni, svojimi Brahmāni, s to generacijo samotarjev in učenjakov, svojimi princi in svojimi ljudmi. Ko se zaznava nič več ne veže učenjaka, ta biva neodvisen od čutnih užitkov, brez zbeganosti, neizgubljen v zaskrbljenosti, svoboden od eksistence.«
Možakar je zmajal z glavo, zamahnil z jezikom in dvignil obrvi, da so se mu na čelu pokazale tri gube. In potem je nadaljeval z rekreacijo.
Na večer je prišel Buda nazaj k svoji skupini v Nigrodhavim parku in jim povedal o tem možakarju. Tudi njegovi učenci niso ravno razumeli to kratko učenje, zato so ga vljudno zaprosili naj to učenje malo bolje razloži. Buda je nato spregovoril:
»Glede vzroka zaradi katerega vrednost razširjajoče zaznave (papañcasaññāsaṅkhā) oblega človeka: Če ni ničesar za radovanje, za sprejem, za zadrževanje, to pomeni konec nagnjenj (anusaya) do poželenja (rāga), nagnjenj do odpora (paṭigha), nagnjenj do pogledov (diṭṭhi), nagnjenj do dvomov (vicikicchā), nagnjenj do samoljubja (māna), nagnjenj do želja po eksistenci (bhavarāga), in nagnjenj do nevednosti (avijjā). Tu je konec zatekanja k palicam, orožju, sporom, pretepom, oporekanjem, obdolževanju, zlobnemu govorjenju, in napačnemu govorjenju – tu vsa neugodna stanja izginejo, brez ostankov.«
Buda potem vstane in odide v svoj bivalnik (morda je bila že pozna ura), in pusti svoje učenje – in tudi nas – v zbeganosti. Saj je res, da so te Budove besede stvar malce bolje razložile, toda zagotovo ne dovolj. Učenci so se potem spomnili na drugega meniha, ki ga je Buda hvalil kot enega najbolj modrih učenjakov. Njegovo ime je bilo častiti Mahā Kaccāna. Tako so se potem vsi skupaj odpravili k njemu, verjetno še isti večer. Najprej so mu vse lepo pojasnili kaj jim je Buda povedal, da jim ni jasno in da so še vedno zbegani nad temi besedami. Častiti Mahā Kaccāna jih je potem pravzaprav malo oštel, češ da bi morali Budo direktno povprašati o tej zadevi. Ko so ga ponovno prosili, je častiti potem le privolil pojasniti to učenje:
»V redu. Zato zdaj prisluhnite, zelo pozorno. Zaradi oči (cakkhu) in materije (rūpa) pride do očesne zavesti (cakkhuviññāṇa). Srečanje teh treh je kontakt (phassa). Kontakt pogojuje občutek (vedanā). Kar nekdo čuti, to zaznava (saññā). Kaj zaznava, o tem potem razmišlja (vitakketi). Ko misli, se to razširi (papañceti). Razširitev kot vzrok, vrednost razširjajoče zaznave (papañcasaññāsaṅkhā) se pojavi pri človeku z ozirom na pretekle, prihodnje in sedanje materije spoznane z očmi.«
In potem vse to ponovi za ušesa (sota) in zvok (sadda), nos (ghāna) in vonj (gandha), jezik (jivhā) in okus (rasa), telo (kāya) in dotakljivost (phoṭṭhabba), um (mana) in misli (dhamma), in pojasni to pogojenost tudi v nasprotno stran in iz drugih perspektiv. Učenci so bili navdušeni nad tem učenjem. In ko so ob neki drugi priložnosti to učenje poročali nazaj k Budi, je on pohvalil častitega Mahā Kaccāna, češ da bi tudi on sam popolnoma enako razložil. Pohvalil je njegovo modrost in med učenci poudaril, da si je treba to učenje zapomniti.
In kaj zdaj vse po pomeni? Če pogledamo na zgodbo z Ajahnom Thitom smo spoznali, da je prisotna minljivost v vsaki neminljivosti. To pomeni, da izkušnja ni tako enostavna, le linearna, kot te besede na ekranu, ampak je bolj kompleksna. Če so dve stvari prisotni ob istem času (npr. 1. uspešno ustvarjen glinasti kip, in 2. ta kip ki ni več dovolj dober), potem mora biti izkušnja sestavljeno hierarhično, saj je ena stvar položena nad drugo (‘superimpozirana’). To pomeni da nista linearni, ampak vertikalni v našem doživljanju. (Drugi primer: ta X na ekranu je pogojen od drugih stvari ki niso X, to so druge črtke, belo ozadje, pike, zavest, zaznava, intencija itd.) Stvar je tu, a v njej je sprememba (ṭhitassa annathattaṃ). Um ne zaznava le simpl’ stvar, ampak poln kup raznovrstnih občutkov in zaznav. Ti se potem razširjajo, ko je um v poželenju, ko je um brezstrasten, pa se krčijo. In karkoli zaznavamo, to mislimo. (To ne pomeni le intelektualno razglabljanje, ampak da stvar enostavno prepoznamo. Npr. prepoznam Ajahna Thita, ki oblikuje kipe in ni mi treba veliko razmišljati o tem.) Toda zavest ni nekaj stabilnega in karkoli prepoznamo, lahko opazimo, da je izkušnja bolj kompleksna in se razširja tudi izven ‘Ajahna Thita’ na vse strani in na vse čase. Ko kaj zaznavamo, ne zaznavamo čisto sedanjost, ampak skupek preteklih in sedanjih izkušenj in tudi prihodnjih možnosti. Ta neomejena narava doživljanja je zaradi narave zavesti.
Zavest pravzaprav nima neke materije in sama po sebi sploh ne obstaja. Zato mora vedno biti odvisna od objekta zavesti: zavest je vedno ‘zavedanje o’. Zato ta ni nikoli izpolnjena in dovršena. Da je to res tako, lahko dokažemo z malim praktičnim preizkusom. Osredotoči se na en objekt in ostani z njo. Kar se zgodi je, da prepoznamo, da je ta naš objekt pogojen od drugih stvari, ki ga obkrožajo. In te stranske stvari se ponujajo kot potencial naše pozornosti. Če je naša pozornost šibka in se ne moremo zadržati, potem naš objekt postane stranski ali potencialen, in dobimo nov objekt pozornosti – na grobo rečeno, se zamenjata. In tako gre ta preizkus do neskončnosti. In tudi če smo dobri v koncentraciji, lahko opazimo da med tem, ko je naš objekt pod našo perspektivo, polje potencialnosti postane bolj jasno in večje, in je zato minljivost bolj jasna.
Narava poželenja je, da ves čas neprestano išče neko omejeno bitnost. A zaradi take narave o zavesti, ji tega nikoli ne uspe. Več hoče, bolj se razširi; bolj ko se razširi, več hoče; nikoli ni zadovoljiva. In ker tega ne razumemo, kot pravi častiti Mahā Kaccāna, »Razširitev kot vzrok, vrednost razširjene zaznave oblega človeka.« In to so vsi pogledi, mnenja, ideje o tem svetu in vse kar je onkraj. Vsi mi imamo svojevrstno ‘fiksirano’ razširjeno zaznavo in vsak je pri tem trden, siguren in samozavesten. In ko se potem moji pogledi razlikujejo od tvojih, sva si v nasprotju. In bolj ko sva fiksirana, brez modrosti in brez zadržanosti, lahko pride do jeze, prepira, mlatenja, kritiziranja, razbijanje miz in kozarcev, celo ubijanja, itd. In za te poglede je človek celo pripravljen žrtvovati svoje življenje! To je le zaradi nevednosti.
Če je človek dovolj inteligenten, bo takoj začel iskati pomoč. Najprej si bo razvil vrline in ne bo za nobeno ceno fizično ali verbalno škodil sočloveku. Treniral bo zadrževanje, potrpežljivost, prijaznost, sočutje, srečoželjnost in ravnodušje. Potem se lahko tudi soočamo s samo naravo pogledov. V drugi Sutti Dīghanakhu (‘Dolg Noht’) Buda razloži, kako opustiti te (napačne) poglede. s prepoznavanjem ravno tega: minljivost v neminljivosti.
»To telo je narejeno iz materije, s kombiniranjem štirih velikih elementov (t.j. zemlja, voda, zrak in ogenj), je oplojeno od mame in očeta in zraslo iz riža in ovsene kaše (ali bolj po domače: iz kruha in mleka), je podvržen minljivosti, obrabljenosti, razkroju in razpadu. Glej na telo kot minljivo, kot muko, kot bolezen, kot tumor, kot nesrečo, kot bedo, kot tujek, kot razkroj, kot praznino, kot ne-jaz. Ko tako na to telo gledaš, potem opustiš poželenje po telesu, vdanost do telesa, služnost do telesa.
Tu so trije občutki: prijeten občutek, neprijeten občutek, in ne-prijeten-niti-ne-neprijeten (t.j. nevtralen) občutek. Občasno, ko se čutiš prijeten občutek, ne čutiš neprijetnega občutka niti ne nevtralnega občutka, ampak le prijeten občutek. Občasno ko se čuti neprijeten občutek, ne čutiš prijetnega občutka niti ne nevtralnega občutka, ampak le neprijeten občutek. Občasno ko se čuti nevtralen občutek, ne čutiš prijetnega občutka niti ne neprijetnega občutka, ampak le nevtralni občutek.
Prijeten občutek je minljiv, odvisen, pogojeno nastal, podvržen razrušitvi, izginitvi, izginevanju, prenehanju. Tudi neprijeten občutek je minljiv, odvisen, pogojeno nastal, podvržen razrušitvi, izginitvi, izginevanju, prenehanju. Tudi nevtralen občutek je minljiv, odvisen, pogojeno nastal, podvržen razrušitvi, izginitvi, izginevanju, prenehanju.
S takim razumevanjem, učeni plemeniti učenec doživi streznitev nad prijetnim občutkom, streznitev nad neprijetnim občutkom, streznitev nad nevtralnim občutkom. S to streznitvijo postane brezstrasten. Brezstrastnost vodi v osvoboditev. Ko je osvobojen sledi razumevanje: ‘Je osvobojen.’ Razume: ‘Rojstvo je uničeno, duhovno življenje je bilo živeto, storil sem kar je bilo treba storiti – onkraj tega ni ničesar. ‘
Ko je menihov um tako osvobojen, se nič več ne odloča za katerokoli stran (je nepristranski) in se z nobenim ne prepira. Za komunikacijo uporablja dogovorjen način govora, a brez sprijenosti.«
Ali je potrebna še kakšna dodatna obrazložitev? Ali niso te besede dovolj, da človek spozna, da ničesar ne mora biti res stalno, če je doživljanje odvisno od kupa mnogih drugih faktorjev, ki so minljivi, muka, in ne-jaz? Le kako naj bo to telo, ti moji občutki in zaznave in vse te moje ideje neminljive, prijetne in jaz? Je ta neminljiva stvar potem res tako neminljiva, kot smo prvotno mislili? In kam je zdaj šel naš ponos in naši pogledi na svet?
Ko je Buda končal ta govor, je Dīghanakha postal sotāpanna, vstopil je v tok Dhamme in je tako postal delno razsvetljen. Zdaj lahko živi brez dvoma, brez sebstva in brez slepega verovanja. Častiti Sariputta, ki je bil takrat prisoten, je v tem trenutku postal arahant, popolnoma prebujeno bitje. Je brez trpljenja, doživel je Nibbāno (Nirvāṇo).
In umetniški izdelek Ajahna Thita je bil tudi končan in danes ti štirje obrazi varujejo streho lesenega stolpa.
