Se strinjam, bogastvo prinaša srečo. Biti bogat ali vsaj imeti dovolj veliko denarja v življenju – to je tisto, kar bi moralo nas osrečiti. Zaradi težnje po stabilnosti in sreče, mi iščemo in gradimo. Zaradi denarja se izobražujemo; zaradi denarja si iščemo dobro službo; zaradi denarja si iščemo prave ljudi; zaradi denarja si gradimo status; zaradi denarja iščemo moč in kontrolo; in denar nam potem prinese še več prijateljev, še več oblasti, moči in predvsem varnost. In ne samo to: ko imamo vse to, bi morali biti srečni – in to zelo srečni.
Budni (ali Buddha) pravi, da je pravilno, da se ob bogastvu veselimo. On nam celo poda napotke, kako postati bogat in s tem tudi postati srečen. Naj ponudim primere iz učenja Budnega. On pravi: »Če prodajalec ne dela vztrajno zjutraj, sredi dneva in zvečer, potem ne bo prišel do velikega bogastva« (AN 3:19) in lahko postane bogat »če dobro opazuje, če je odgovoren in če ima dobro podporo« (AN 3:20). In kdaj ima dobro opazovanje? On ve: »Ta izdelek se je kupilo za tako ceno in se jo je prodalo za tako ceno, in bo prinesel tak kapital in tak dobiček.« Odgovornost pomeni, da ima izkušnje pri prodaji; podpora pomeni, da ga premožnejši ljudje in drugi kupci poznajo kot dobrega opazovalca, odgovornega in poštenega. A Budni tudi opozarja (AN 3:29), če ne opazujemo spretno in če nismo odgovorni, potem smo kot slepa oseba, ki ne ve, kaj je koristno in nekoristno, kaj je krivično in kaj ni, kaj je slabo in kaj je dobro, svetlo ali temno. Takega človeka Budni imenuje hinavec, ki le išče bogastvo zase, ki je goljuf, lažnivec in uživa v takih čutnih užitkih, ki ga bodo potegnili le v nižje in boleče stanje. Zato Budni pravi, da iščite bogastvo s svojim naporom in to s pravičnostjo. Svoj dobiček pa si deli z drugimi z najboljšim namenom.
Ne samo to, Budni tudi pravi, da naj se izogibamo »slepih ljudi«, ki so nam le v oviro pri našem pravičnem delovanju, ampak naj se družimo z ljudmi, ki imajo oba očesa odprta. To je pot v srečno življenje.
Budni tudi pravi, da če gremo naprej proti bogatemu življenju, potem potrebujemo štiri kolesa. In ta štiri kolesa so: bivanje v primernem okolju, zaupanje do dobrih ljudi, pravilna namera in zasluge nabrane iz preteklosti. Ta človek naj si bi tako kmalu povečal bogastvo (AN 4:30). Vse to se zgodi zaradi zaupanja in slave, ki si ga je prislužil na pravični način. In če mu kdo hoče uničiti ugled, mu bodo drugi ljudje, dobri in pošteni prijatelji, stali ob strani. Torej, ne se bati bogastva, temveč ga izkoristite in ga uživajte.
Dvomite? Morda smo bogati ali vidimo druge premožnejše ljudi, a nekako ta filozofija ravno ne deluje: ljudje so še vedno nesrečni! Kljub temu, da je družba premožnejša in živi v veliko večjem udobju, kot pa so živeli naši prastarši, imamo občutek, da se depresija, nesreča in muka le še povečujejo in uničujejo naš mir in srečo.
Kje je zdaj napaka v tej ideji, ko pravimo, da »bogastvo prinaša srečo«?
To vprašanje je prišlo tudi do Budnega (SN 3:19). Kralj Pasenadi iz Kosale je Budnemu pripovedoval zgodbo o pokojnemu računovodji, ki je za sabo zapustil ogromno bogastvo. Kralj je bil ravno na poti, da uredi te zadeve, saj ta računovodja ni imel dedičev in zato bo vsa posestva, materialne dobrine in ves denar šel v kraljevo uporabo. Kralj se je čudil, zakaj je bil ta bilijonar še vedno tako nesrečen, jedel le malo in slabo hrano, uporabljal le stare obleke in se peljal v polomljeni kočiji. Saj bi mu bogastvo moralo prinesti več koristi. Budni mu je odgovoril:
“Tako je, veliki kralj! Tako je, veliki kralj! Ko si slabič pridobi veliko bogastvo, ne ve, kako s tem postati srečen in zadovoljen, niti s tem bogastvom ne naredi svojo mati in očeta srečne in zadovoljne, niti ne svoje žene, otroke, niti ne svojih delavcev, služabnikov, niti ne prijateljev in sodelavcev. Poleg tega niti ne daruje menihom in duhovnikom, kar povzdigne človeka, kar prinese nebeške sadove, kar se pokaže v sreči, ki vodi v nebesa. In ker bogastvo ni bilo pravilno uporabljeno, zdaj lahko vse to vzamejo kralji ali odnesejo lopovi ali zažge ogenj ali odplavi voda ali vzamejo neljubljeni potomci. V takem primeru, veliki kralj, to bogastvo, ki ni bilo pravilno uporabljeno, gre v prazno, ne v korist.«
Budni potem tudi pravi, da če se veselimo v bogastvu in s tem tudi pomagamo ljudem okoli sebe in prakticiramo radodarnost do ljudi s čisto vrlino in modrostjo, potem bogastvo ne gre v prazno, ampak prinese veliko korist in srečo v tem življenju in v poslednjem. Temu se reče, da smo investirali dobrine in denar tako, da nam prinesejo srečo tu in zdaj in kasneje po življenju.
Investicija v tem primeru ni v polnjenju bančnega računa in v gradnji visokih varovalnih zidov okrog naše hiše. Popolnoma vse, kar si lahko oprimemo v svetu, bo razpadlo. Kaj nam pomaga ta palača, ko pa ob našem staranju in bolezni nimamo nobenega okoli nas, ki bi nas resnično ljubil, bil pravi prijatelj in pomočnik? Morda smo zaradi bogastva lahko priključeni na drage aparate, ki nam podaljšujejo življenje, a kaj ko srce še vedno ostaja revno in zapuščeno? In kakšno je to srce ob smrti? Ni si težko predstavljati, da pot naprej ne bo nič kaj srečnejša. Temu pravimo »slaba investicija«. Dobra pa je takrat, ko investiramo svoj čas in dobrine z radodarnostjo. Tako naredimo ljudi srečne in mi postanemo priljubljeni, ljudje radi pridejo do nas, pridobili smo si dober ugled in naša slava se povečuje, postanemo samozavestni in živimo brez depresije (AN 5:34). In ob bolezni in staranju nam ni treba biti izoliran v instituciji, ampak imamo okrog sebe ljudi, ki nam velikodušno pomagajo in nam stojijo ob strani. Smrt je prijetnejša, saj smo brez obžalovanj in veseli nad svojim dobrim srcem.
Zrušitev zidov
In če gremo zdaj nazaj na prvotno vprašanje: kako doseči stabilno srečo? Kje je stabilno bogastvo? Ko mislimo, da je sreča odvisna le od materialnih dobrin, bomo zagotovo kaj kmalu doživeli razočaranje, ko se bomo morali soočati z izgubo. To je isto, kot da bi pod svojo blazino skrivali svoje dolarje in jih nikoli zamenjali v evre. Dolarji seveda postanejo brez vrednosti, ne glede kako trdno smo se jih držali. Prav tako se zgodi, ko svoje materialno imetje ne pretvorimo v zasluge. Materija se spreminja. Materijo se lahko tudi okrade in uniči, a dobrih zaslug se ne da uničiti. Tudi po smrti si ne moremo s sabo vzeti svojih dobrin in bogastva, ampak le sadove naših dejanj.
Ali če gremo še globlje pri iskanju sreče: V Mahānidāna sutti (DN 15) najdemo spisek, kako je naše vsakdanje življenje pogojeno od želja in poželenj in kako prav to nam kvari življenje. Sutta pravi, da ko je prisotna želja, je tu tudi prisotno iskanje; ko je prisotno iskanje, je prisotno tudi pridobivanje koristi; ko je tu korist, so tu želje in strasti; ko so tu želje in strasti, so tu tudi navezovanja; ko je prisotno navezovanje, je tu posedovanje; ko je tu posedovanje, je tu strah pred izgubo; ko je tu strah pred izgubo, je tu zaščitništvo; ko se svari branijo, so tu mnogi zli fenomeni, kot npr. uporaba orožja za obrambo, prepiri, prerekanje, nasilje, žaljivke, obrekovanje in laži. Lahko to povemo tudi s tem primerom: če smo svobodni in si ničesar ne lastimo, nam ni treba več zaklepati hiše, a če imamo drage dobrine, ki jih ne želimo izgubiti, potem zaklepamo svoj prostor, ga branimo in nas skrbi, da ne bo kdo posegal v ta prostor. Enako je pri naši bitnosti. Bit je ta hiša. V to bitnost se zapremo, se bojimo, si želimo večjih zidov in postanemo jezni, če kdo prestopi mejo. Zidovi pa le rastejo in rastejo v višino, vse do tistega časa, ko nič več ne vidimo sočloveka, ko se roke nič več ne morejo spoprijeti, ko postanemo ujetniki svojega zapora. Temu zaporu lahko brez dvoma pravimo muka. In mi smo si sami določili in ustvarili to svojo usodo, to nesrečo! In sreča je prav nasprotje tega: ko si dovolimo, da se srce ne skriva v sebi in goji lepo vrlino, da zrušimo zidove z radodarnostjo ter z modrostjo uničimo to temno nevednost.
Popolna daritev
Ob drugi priložnosti, je kralj Pasenadi vprašal Budnega (SN 3:24): »Častiti gospod, kam dati našo daritev?«
Budni mu odgovori, »Kamorkoli, da ti srce osreči, veliki kralj.«
»Toda, častiti gospod, kje lahko dar prinese največ zaslug ali koristi?«
»Darovanje tistemu, ki ima vrlino, veliki kralj, prinese veliko zaslugo ali korist, ne tistemu ki je nemoralen.«
Budni nato nadaljuje: »Naj vas zdaj nekaj vprašam, veliki kralj. Odgovorite, kakor vi mislite, da je prav. Kaj mislite, če ste v vojni in se pripravljate na boj in imate na voljo malega vojščaka, ki je netreniran, neizkušen, brez korajže, sramežljiv, boječ, ali bi zaposlili tega človeka in bi imeli od njega sploh kakšno korist?«
»Zagotovo ne, častiti gospod.«
»Prav tako, veliki kralj, ko je človek zapustil dom, če je zapustil pet stvari in pridobil pet stvari, potem darovano prinese velike sadove. Katere stvari so mu bile odstranjene? Čutni užitki, jeza, lenoba in zaspanost, nervoza in skrb ter dvom so mu bili odstranjeni. In katere stvari so bile dosežene? To so tiste stvari, ki so značilne za človeka, ki je že končal s svojo duhovno vadbo: ta ima vrlino, zbranost, modrost, svobodo, znanje in videnje.«
Rečeno je, da je že storjena zasluga, če že nekdo vrže umazano vodo ven v naravo z mislijo, »naj živa bitja s to vodo preživijo.« Kaj šele, če je prejemnik našega daru moralno bitje – seveda bolj se nam poveča zasluga (AN 3:57). Če darujemo na primer državni vojski ali mesarstvu, potem ta dar spodbuja več ubijanj in trpljenja v svetu. V takem primeru ne bi morali reči, da je dar res koristen. Enako velja, če dar spodbuja več poželenja, potem tudi tak dar ni ravno »prečiščen« in prinese le malo koristi in zaslug.
Zato je častiti Sāriputta vprašal Budnega, kako se lahko daruje, da prinese veliko korist in zaslugo. Budni je odgovoril, da nekateri darujejo z nekim pričakovanjem, z omejenim srcem, z iskanjem nagrad, z mislijo, »po smrti mi bo to v uporabo« ali »darovanje je dobro« ali »dejanje je del moje tradicije« ali »jaz znam kuhati in drugi ne, zato naj jaz darujem« ali »to je blagoslovljena daritev« ali »darovanje mi prinese srečo«. Ta človek bo verjetno res rojen v nebeškem svetu zaradi svojih dobrih dejanj, a ta korist ne bo trajala večno, saj je dar še vedno omejen, ker še vedno išče neko sebično korist. Toda, ko daruje z mislijo, »to je okras srca, del srca«, potem je dar resnično brez meja, popolnoma odprt in neskončen, saj je odprtost značilnost osvobojenega srca.
In, kot sem že zgoraj nakazal, če naš dar podpira več sovraštva in poželenja drugi osebi, potem dar še ni popolnoma čist. A dober človek je tisti, »ki daruje dar, ne da bi škodoval sebi ali drugim« (AN 5:148). Torej, če hočemo da je dar popoln, potem ne darujemo zato, da bi komu ustregli ali mu povečali še večje čutno udobje, sebičnost in sovraštvo, ampak darujemo temu, kar spodbuja opuščanje, nesebičnost in veselje.
Budni je dal primer, da posejano seme na polju ne prinese sadežev, če je polje polno jam in odprtin, kamnov in peska, če je slano, če ni zaorano, če ni zalito, če ni poplavljeno, če nima vodnih odtokov, če ni ograjeno. Prav tako, če je dar darovan menihom in duhovnikom, ki živijo z napačnim pogledom, z napačno namero, z napačnim govorom, z napačnim dejanjem, z napačnim načinom življenje, z napačno vztrajnostjo, z napačno pozornostjo in napačno zbranostjo, potem sad daru ne prinese popolno korist in zaslugo ter ni briljanten in ne mogočen (AN 8:34). Budni je spoznal popolnost in učil druge, da sami dosežejo prav to. Meniško življenje se začne z opuščanjem materialnih dobrin in družinskega življenja; menih opusti tudi ugled in slavo. Menihi in nune naj ne bi nabirali in shranjevali veliko imetij, toda, kot je Budni vodil svoje menihe, ti lahko sprejmejo štiri osnovne življenjske potrebne dobrine, ki so le za pomoč pri vzdrževanju tega telesa in ne za povečanje užitkov (AN 6:58).
Ti štiri stvari so:
obleka: »le za zaščito pred mrazom, pred vročino, pred kontakti z mušicami, pikajočimi živalmi, vetrom, soncem, za pokrivanje intimnih delov telesa,«
hrana: »ne za uživanje, ne za zabavo, ne za olepšanje, ampak le za podporo in zadrževanje tega telesa, da bo zdravo in nam bo pomagalo pri življenju svetega življenja,«
bivalnik: »le za zaščito pred mrazom, pred vročino, pred kontakti z mušicami, pikajočimi živali, veter, sonce, le za zaščito pred zelo slabim vremenom in za uživanje v samoti,«
zdravila: »za zaščito pred fizično bolečino in za vzdrževanje zdravja.«
V tem času, ko je nam bilo prvič ponujeno, da lahko menihi živijo v Sloveniji, to je v stari mali hiški blizu gozda v Goljeku pri Čatežu, sem precej pozoren, kako zelo je svet nestabilen. Nič ni sigurnega. Postavitev gozdnega samostana ni isto, kot bi nekdo začel z neko institucijo ali podjetjem, kjer je poln podpisanih papirjev, financ in zagotovil, da bo stvar potekala varno in stabilno. Golješki samostan je popolnoma odvisen od dobre volje drugih ljudi: tu ni zagotovljene »plače«. Dovoljeno je da raste, a hkrati je dovoljeno da propade. Menihi ne smemo kuhati, pridelovati hrano in kupovati: tudi hrana ni zagotovljena. Zdravila in zdravje ni zagotovljeno. In hiška, grajena iz blata in lesa pred 80. leti kaže velike razpoke na steni in stara streha se lahko poruši v bližnji prihodnosti. Ko gledam na ta samostan vidim le to, kar je svet že sam po sebi: zelo zlomljiv. Popolnoma vse je podvrženo prenehanju. Svet nam ne more zagotoviti sreče in stabilnosti. A dobrine so lahko v korist le, če jih uporabimo za podporo pri spoznanje prave sreče.
Ko živimo v skladu z naravo, potem smo svobodni: živimo, da dajemo, da opuščamo, da pomagamo in podpiramo druge, da sledijo nesebični poti, vse do prenehanja bitnosti. V tem primeru resnično ni važno, ali smo bogati ali revni v materialnem svetu, saj zdaj živimo v pravem in neminljivem bogastvu!
