Bolečina

Bolečini se izogibamo, kajne? Človek naredi tako rekoč vse, da bi se ji izognil. Poznamo mnogo vrst bolečin. Katera vam je prva šinila na misel? Fizična bolečina? Ali bolečina strtega srca?

Dejstvo je, da ko je bolečina dovolj močna, se premaknemo oziroma se zavemo, da smo padli iz našega ravnovesja ali zone udobja, kar vam ljubše. In ko nas nekaj boli, iščemo rešitev in pot kako spet doseči stanje telesa in duha, da se ponovno počutimo prijetno. In tako vedno znova.

Pravim, da je bolečina tudi izjemno dober motivator. Namreč, ko nas nekaj dovolj boli, da opazimo, da nekaj ni tako, kot smo navajeni, da je, v sebi najdemo moč in motivacijo, da se premaknemo in ponovno prelisičimo bolečino ter posledično spet dosežemo odsotnost bolečine.

OGLAS

Bolečina je pravzaprav vedno prisotna, a je večinoma niti ne opazimo. Sedim in opazujem sebe ali me kaj boli. Hm, hoče me trgat v hrbtenici, ker sedim sključeno že nekaj ur, ko takole pišem na računalnik, pa ramena mi lezejo naprej, četudi jih namenoma in čuječe raztegujem dol in nazaj, ker vem, da je tako bolj zdravo, četudi rahlo zaboli, ko jih takole zategnem. Poslušam se naprej. Bolijo me mišice zadnje plati od treninga. Vsake toliko me zategne desno koleno. Izgovarjam se na svoj EMŠO. Kaj naredim, da bolečina mine? 

Telesna bolečina v mojem primeru mine, ko vstanem in raztegnem posamezne dele telesa, ko opazujem kako napetost popušča ter posledično spet ne čutim bolečinskih pozivov, ki mi sporočajo, da je nek del telesa ali organa padel iz ravnotežja. Dobro, to je verjetno tisti del bolečin, ki jih mi vsi poznamo in se z njimi soočamo vsakodnevno.

Kako pa usmerjamo srčno bolečino? Tisto bolečino, ki nas hromi od znotraj, ki paralizira in nas zavira, da bi kakor koli stopili v akcijo, v boj. Ko nič več ne čutimo, zgolj plamenečo bolečino, ko smo izdani, prevarani, oropani varnosti in ljubezni. Telo in razum nas v šoku blokirata, da se ne zavedamo dogajanja okoli nas, ker smo osredotočeni zgolj na našo neizmerno bolečino.

Zakaj tako prepričljivo vem, da nas lahko bolečina vodi v nova odkritja, izume, spreminja tok zgodovine ali pa nas prisili v mirovanje in lastno duševno in razumsko likvidacijo? Sama sem skozi lastno bivanje doživela različne vrste bolečin, sem pa vedno se pobrala ter se iz vsake naučila svojstveno 'lekcijo', ki mi je kasneje pomagala, da nisem iste napake ponovila v drugo. Marsikdo potrebuje čas, da dozori v dojemanju koncepta bolečine, da jo lahko sprejme kot nekaj, kar te nauči in izuči, kar ti da misliti in kar te izkoplje izven tvojega obrambnega zidovja ter te prisili, da greš v napad za vzpostavitev novega ravnotežja znotraj tebe samega.

Bolečina nas opozarja, da nekaj ni tako, kot naj bi bilo. Tukaj je zato, da se preko njene prisotnosti naučimo, da ni nič samoumevno in da je vsak uspeh rezultanta naše akcije in delovanja. Mnogi z neprestano bolečino živijo in ne znajo brez nje. Če se vse umiri in jih nič ne boli, si skreirajo situacijo ali dogodek, da se bolečina spet pojavi, kajti to je stanje, ki ga poznajo in se v njem počutijo varne. Vam je to znano? 

Avtor: Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
www.svetovalnica.si

foto: www.freedigitalphotos.net