»Moder je tisti, ki se mu ne toži po stvareh, ki jih nima, temveč se radosti tistih, ki jih ima.« – Epiktet
Takole piše Brigid Delaney, avtorica knjige Zakaj ne skrbeti:
Junija 2021 sem imela srečo, da sem naletela na lepo stanovanje. Bilo je majhno, zgolj dvoinpolsobno, vendar se je nahajalo v sydneyjskem pristanišču z oknom v dnevni sobi, obrnjenim proti vodi. Ponoči sem poslušala morske ptice in vodo, ki je pljuskala ob rob vrta. Imela sem dostop do zasebnega kopališča, ob vročih dneh pa sem ležala na travi in se hladila s skoki z odskočne deske.
Moje stanovanjce je bilo prava oaza. Bila sem neizmerno srečna … nekaj časa. Postopoma sem spoznavala sosede; nekega dne me je neki sosed, Paul, povabil v svoje stanovanje. Bilo je na sprednji strani bloka in Paul je imel precej boljši razgled od mene. Jaz sem videla delček pristanišča, on pa celotnega. Imela sem delen razgled, ker pa sem bila na zadnji strani bloka, je bilo moje okno dlje stran in po večini sem gledala v rjav opečnat zid.
Ko sem se vrnila v svoje zatočišče, sem bila malce manj vesela kot ob odhodu iz njega. Ja, še vedno sem imela delen razgled, vendar mi je bil dom zaradi primerjanja s sosedovim malo manj pri srcu.
Potem me je soseda Lisa povabila v svoje stanovanje – ki je bilo še razkošnejše od Paulovega. Ponašalo se je z razgledom prav na drug konec sydneyjskega pristanišča in je bilo dvakrat večje. Moje stanovanje je bilo v primerjavi s tem podobno shrambi.
Moje navdušenje nad mojim domom je ponovno rahlo uplahnilo.
To sem morala zatreti v kali. Nenadno nezadovoljstvo z nečim, kar me je nekoč navdajalo z veseljem, ni bilo znak spreminjanja predmeta, temveč znamenje, da se spreminjam jaz.
Vstopala sem v začarani krog hedonističnega prilagajanja, kot temu pravijo psihologi, v katerem se je moje zadovoljstvo z majhnim stanovanjem razblinjalo, jaz pa si nisem želela nič drugega kot večji bivalni prostor. In ne bi bila zadovoljna, dokler ga ne bi dobila.
Umetnost biti srečen s tem, kar imaš, je eden od najpomembnejših naukov stoiške filozofije – in življenja
Znamenite Epiktetove besede se glasijo, da bogat ni tisti, ki ima veliko imetje, temveč tisti, ki ima malo želja. In da »gre pri filozofiji za to, da naj bi človek živel tako, da je njegov blagor kar najmanj odvisen od zunanjih činiteljev«. Bolj protikapitalističen že ne bi mogel biti.
Duševni mir je posledica sposobnosti nadzorovanja svoje sreče – kar pomeni, da za tisto, kar naj bi nas osrečilo, ne izberemo nečesa, nad čimer tako rekoč nimamo nadzora.
Želja po stanovanju v pristanišču z boljšim razgledom in njegova pridobitev sta bili delno v moji moči, toda pomislite, kaj bi se moralo zgoditi, da bi ga dobila. Eno bi se moralo sprostiti (v mojem bloku jih je bila zgolj peščica in nikomur od stanovalcev ni bilo na videz kaj dosti do tega, da bi se odrekel svojemu) in moje finančno stanje bi moralo biti takšno, da bi si ga lahko privoščila.
Potrebno bi bilo veliko tveganja in naporov za tako rekoč 60 centimetrov širše okno, obrnjeno proti vodi. Ali ne bi bilo bolje, če bi še naprej uživala v stanovanju, ki sem ga imela, za ceno, ki sem si jo lahko privoščila brez finančnega stresa in pritiska (ki bi mi prav tako kalila duševni mir)?
Kako preprečiti hedonistično prilagajanje?
Stoiki so se zavedali, kako strašansko bi hedonistično prilagajanje motilo naš duševni mir, in so razvili tehnike, s katerimi lahko preprečimo, da bi nenasitne želje po več in več brez potrebe krojile naše življenje in ga delale bolj stresnega.
Pri mojem vprašanju o manjši navdušenosti nad stanovanjem po ogledu sosednjih lahko vaja v negativni vizualizaciji poteka nekako takole. Namesto skomin po razgledu, ki ga ima sosed Paul iz svojega stanovanja, si predstavljajmo, da sploh ne bi imeli nobenega razgleda. Predstavljajmo si, da je naše stanovanje v kleti z rešetkami na oknih in da gleda na temačno zaudarjajočo stransko ulico, v kateri so smetnjaki.
Ker sem že živela v stanovanju, ki ustreza temu opisu (oziroma več stanovanjih), si meni tega ni težko predstavljati. V spominu mi je ostalo predvsem tisto v četrti Potts Point. Tam sem preživela srečno leto, ampak stanovanje je bilo napol v kleti in na oknu je imelo rešetke.
Spomnim se, da sem se zbujala v mraku, v katerem se je skozi okno prebijal le droben pramen sončne svetlobe, in da ga ob vročih dneh nisem mogla odpreti zaradi smradu smetnjakov.
Sedem, se spomnim vsega tega, potem pa odprem oči. Kje sem? V stanovanju, v katerem živim zdaj: s prelepim oknom, ki gleda na velik moder kvadrat vode – in prepušča kar veliko svetlobe. Odprem ga, zavoham slankasto aromo pristanišča in zaslišim pljuskanje pozibavajočih se čolnov.
Potem me napolni hvaležnost, da živim tam, kjer živim, in vesela sem tega izobilja, saj sem imela prej zgolj temo in smetnjake.
Prekipevajmo od hvaležnosti
Bistvo te vaje je hvaležnost. Ko ob stvareh, ki jih imamo, ne čutimo nobenega navdušenja več in ko hrepenimo po nečem novem, nas negativna vizualizacija opozori na resnico: da smo si tistega, kar imamo, nekoč obupno želeli in da bi morali biti za to hvaležni.
Konec koncev »ubog ni tisti, ki ima premalo, ampak tisti, ki si več želi«, kot je dejal Seneka.
Več o tem, kako lahko nauke stoikov uporabimo v sodobnem življenju, z njimi znova pridobimo občutek, da imamo vpliv, in najdemo duševni mir, preberite v knjigi Zakaj ne skrbeti >>
Pripravila Kaja Regula
