V Boliviji je avgusta pogorelo okrog milijon hektarjev gozda, to je za pol Slovenije. Ogenj še ni povsem pogašen, vendar so se mediji naveličali poročati. Novice krožijo po družbenih omrežjih, v Santa Cruzu ljudje protestirajo. V glavnem je obveljalo mnenje, da je za količino pogorelega gozda kriva neodgovorna politika oblasti. Krožijo celo mnenja, da je bil marsikje ogenj podtaknjen namerno. Kaj se je torej dogajalo, zakaj taka škoda?
Tistih nekaj njivic
Sredi julija letos je Evo Morales, prvi indijanski predsednik Bolivije, isti, ki je pred leti v OZN dal pobudo za deklaracijo o pravicah Matere Zemlje, podpisal dekret, ki dovoljuje »nadzorovano požiganje gozda za kmetijske namene«. Ne le da je dovoljena uporaba ognja, tudi površino, ki se jo sme iztrgati gozdu, je s petih hektarov poveča na dvajset.
»Kaj, tistih nekaj njivic koruze. Ljudje morajo nečesa živeti,« je odmahnil na ugovor novinarja, ki ga je zaskrbelo za gozd.
Požiganištvo je tradicionalni način priprave zemljišča za polja. Amazonski staroselci pred prihodom Špancev niso poznali živine, preživljali so se z lovom, nabiralništvom in živeli nomadsko življenje. Selili so se za dobrinami, ki jih je v posameznem letnem času dala narava. Imeli so manjša polja koruze in tapioke (tu ji pravijo juka): sredi gozda so izkrčili jaso in posejali seme, ki je potem raslo napol divje med drugim rastlinjem, medtem ko se je pleme premaknilo drugam (danes bi temu rekli permakultura). Vedeli so, kdaj bo polje obrodilo, in so se ob pravem času vrnili, da poberejo pridelek. Ker je bila bolivijska Amazonija redko naseljena, njihovi posegi niso delali resne škode.
»V zadnjih letih pa v tropski gozd prihajajo novi naseljenci, ki niso iz teh krajev, in velika podjetja, ki se
ukvarjajo s sojo za izdelavo etanola in vzrejo mesa za izvoz na Kitajsko. Ti ne poznajo okolja, v katerem delajo, niti nimajo pravega odnosa do gozda in jim ogenj zlahka uide iz rok,« trdi Rubens Barbery, direktor nevladne organizacije za trajnostni razvoj CEPAD.
Komu je na poti gozd
Požiga se v sušni dobi (pozimi – avgusta), je pa to na žalost čas hudih vetrov, ki so tem silnejši, čim manj je gozda in visokih dreves (ta so žrtev divjih drvarjev, glavni kupec lesa je Brazilija). Vrtinčasti vetrovi zanesejo ogenj čisto nepredvidljivo – popoln nadzor je ni mogoč niti teoretično.
Aktivisti iz Santa Cruza trdijo, da je marsikomu požar celo po godu in da je bil ponekod ogenj podneten načrtno. Te dni prihajajo na dan čudni dokazi: daleč od naseljenih krajev nekje so gasilci v popolni deviški divjini po pogasitvi požara našli steklenice, za katere se je izkazalo, da je bil v njih alkohol. Po družbenih omrežjih krožijo fotografije markiranih dreves na kraju, ki ga je požar za las obšel: predel je že zaznamovan, parcele izmerjene, samo ogenj je bil še potreben, da pripravi teren. Izvor teh novic je seveda nemogoče preveriti.
Je pa preverjeno, da vlada skuša dvigniti bolivijsko gospodarsko rast in potrebuje več kmetijskih površin. Aktivisti so iz arhivov odkopali izjavo podpredsednika vlade Garcie Linaresa izpred nekaj mesecev, da vlada namerava povečati količino kmetijskih površin za kakih milijon hektarjev (na račun gozda), ker Bolivija potrebuje gospodarsko rast. Račun se ravno izide…
Akcija: počasi
Dejstvo je, da je Morales neverjetno dolgo mečkal z resno gasilsko akcijo, češ da je »ogenj pod nadzorom«.
Dokler ni pogorelo pol milijona hektarjev, se sploh ni zganil. Ogenj so gasili krajevni gasilci in zelo slabo opremljeni prostovoljci. Gozdovi so težko dostopni, vode ni blizu, kar hudo je bilo gledati posnetke ljudi, ki so huronski požar gasili z lopatami in vejevjem. Na vprašanje novinarja, ali bo Bolivija sprejela ponujeno tujo pomoč (to je bilo po dveh tednih požara), je Morales odgovoril, kot da zavrača sladico: »Mm, ni potrebno.«
Letalom-cisternam, ki jih je ponudila Argentina, ni dovolil vstopa v državo.
Teden potem kasneje, ko je moral priznati, da se je zmotil, in najel ameriško letalo s cisterno za vodo, ki je dejansko učinkovito. Gasilo je tri dni, potem so ga pa parkirali, češ da bo ostalo pogasil dež. Evo pa se je za en dan osebno udeležil prostovoljske akcije in pomagal pogasiti »štiri ognje«. Ljudstvu v posmeh se je dal tudi fotografirati: brez rokavic, čelade in zaščite za usta je »gasil« grmovje s pršilko za insekticide.
Potem so prišli dolgo pričakovani oblaki. Ponekod je dež zatrl ogenj, marsikje pa ga ni bilo dovolj. Voda zaradi vročine včasih izpari, še preden prav zmoči tla, drugod so še naprej tlele korenine in je ogenj nanovo vzniknil, čim so se tla posušila. V zadnjih dneh vnikaka ogenj v deževnem gozdu pod Cochabambo, v narodnem narodnem parku Tunari. Sreča v nesreči: požaru je ušel narodni park Noel Kempf, deviška džungla z eno največjih bioloških raznovrstnosti na svetu. Teren je popolnoma neprehoden, gasilci bi težko prišli tja (kvečjemu letala). Tako da so se osredotočili na požare v bližini, da ognja ne bi zaneslo v park.
Največji požari so bili v pokrajini Chiquitania, ki je poraščena, oz. je bila poraščena s suhem gozdu vzhodno od mesta Santa Cruz in na JV blizu paragvajske meje. Za ta gozd je značilno, da imajo gosto poraslo krošnjo, polno ovijalk, in gosto podrastje. Ko se v sušni dobi posuši, je vnetljivo kot dračje. Za povrh je to področje hudih vročin in hurikanskih vetrov, zlahka pride do samovžiga.
To je največja ekološka katastrofa v Boliviji, kar pomnijo. Poginilo je 40.000 krav, dva tisoč ljudem je pogorel dom. Ogroženih je petsto rastlinskih in živalskih vrst, mnoge so endemske.
IPAM (inštitut za raziskovanje okolja Amazonije) trdi, da je bilo letos 60% več požarov kot v preteklih letih.
Po njihovem ni kriva vročina, ampak deforestacija. Velikih dreves je zaradi divje sečnje vedno manj, tudi zaščiteni deli gozdov in narodni parki so prepredeni z drvarskimi cestami. V hribovitih delih v v Chapare pod Cochabambo so največji sovražnik gozda nasadi koke. Ogenj se podtika tudi še potem, ko je polje pripravljeno (požgano), za odpiranje cest in da se zatre šavje, ki se hitro razrase na pogorišču. Drevesa potrebujejo precej dlje, za popolno obnovo gozda je potrebnih štirideset let, če ni požgano čisto vse in so v bližini otoki gozda. Sicer se razrase sekundarni gozd z nizko biološko raznovrstnostjo.
V Boliviji vsako leto pogori štiri milijone hekratjev gozda. Letos bo številka višja. Učinek je kumulativen, ker površine, ki so jih je ogenj pospravil v zadnjih letih, še niso zaraščene in najbrž nikoli ne bodo, ker so jih spremenili v polja in pašnike. Država je med desetimi na svetu z najvišjo stopnjo deforestacije tropskih gozdov. Med 2000 in 2013 je izginilo deset milijonov hektarjev tropskega gozda.
Kakšne bodo posledice?
Za prebivalce bo prvi problem pitna voda – za ljudi, živino in za divje živali, ker je zastrupljena podtalnica. Količina CO2 je bila med požarom v bližnjem Santa Cruzu šestkrat višja od dovoljene. Če ne bo načrtnega pogozdovanja (in načrtov za to zaenkrat ni niti Morales ne namerava preklicati dekreta, ki dovoljuje požiganje), bodo za začetek pogorišče zavzele hitro rastoče neavtohtone rastline. Izguba biološke raznovrstnosti je neizogibna. Dolgoročno pa je najverjetneje, da bomo v tem koncu videli nasade palme in polja soje, kot v Braziliji, ali pa pašnike za krave.
Posledice pa čutijo tudi v Andih. Zaradi požiganja na pampah Altiplana in v subtropskem pasu pod njim, se črni ogljik useda na ledenike, ki zato vsrkajo več toplote (bela barva žarke odbija, črna privlači) in se talijo. V Boliviji je bilo nekoč najvišje ležeče smučišče na svetu, ledenik Chacaltaya. Zdaj ga ni več, vrh gore je gol. La Paz, ki dobiva velik del vode z okoliških ledenikov, je čedalje bolj suh, predlani so bili deli La Paza dva meseca brez tekoče vode. V okolici La Paza je bili 76 ledenikov, polovica se jih je že stalila (razsikava oddelka za ekologijo in okolje državne univerze UMSA).
Latinska Amerika je zaradi požigov največ prispeva k toplogrednim plinom. Do zdaj so požgali med petnajst in sedemnajst odstotkov amazonskega gozda, največji krivec je Brazilija, ampak tudi Bolivija se trudi po najboljših močeh. Znanstveniki ocenjujejo, da ne bi smeli preseči 25%, ker bi to resno vplivalo na količino kisika na planetu. Poleg tega tropski gozd absorbira ogljikov dioksid in ima zato neposredni učinek na ohranjanje temperature planeta. Krivci za krčenje gozda so sečnja dreves, govedoreja, polja soje in koruze, pa tudi hidroelektrarne, ceste in rudarjenje ter nahajališča nafte. Bolivija, na primer, načrtuje gradnjo hidroelektrarne v narodnem parku Madidi, čeprav strokovnjaki trdijo, da tam čez deset let zaradi umikanja ledenikov sploh ne bo dovolj vode, da bi jo krmila.
Ljudje zahtevajo podpis mednarodnega sporazuma o prepovedi požiganja, a zaenkrat ni odmeva. Morales je za pogorišča v Chiquitanii razglasil »ekološko pavzo« (upira se zahtevi, da bi za območje odredil stopnjo ekološke katastrofe): začasno je prepovedano prodajanje in kupovanje zemlje. Med ljudmi pa kroži nepreverjeno pričevanje, da v regijo že prihajajo helikopterji, ki si ogledujejo zemljišča; javljajo da se »investitorji«, ki so pripravljeni »pomagati« in pogorišče spremeniti v polja in s tem omogočiti ljudem, ki so izgubili vse, zaslužek. Zemljišče je pripravljeno.
