Bolje poznano zlo, kot nepoznano dobro?

Ko sem prvič slišala to trditev pred nekaj meseci, me je kar zmrazilo zaradi vsebine. In ko opazujem ljudi okoli sebe, me še bolj zmrazi, saj opažam, da je še kako resnična! Bolje poznano zlo, kot nepoznano dobro. Pa kako je to sploh lahko mogoče?

Sistemu je res lepo uspelo vkleniti nas v lasten vsakdanjik, tako da imamo konstantno občutek, da pravzaprav drugi usmerjajo naše življenje, pa naj bo to naša služba, partner, otroci, starši ali drugi ljudje okrog nas. Mi pa enostavno vklopimo »avtomatskega pilota« in se prebijamo iz dneva v dan skozi organizacijo neštetih dejavnosti in opravkov.

Ja, kje ste pa vi v vsej tej zgodbi? Pa ne govorim o vašem notranjem izvajalcu vsakodnevnih zelo pomembnih opravil, ki jih nikakor ne more opraviti nihče drug in bo konec sveta, če jih ne boste prav vi izpolnili. Govorim o vas, o vašem bistvu. Kaj si pa vi želite? In kaj bi bilo potrebno narediti za to? Aha, tukaj se pa ustavi. Ne morem tega in onega, sedaj ni pravi čas, čakam to in to, saj bom, ko se bo zgodilo to in to, imam otroke, nimam denarja… Zopet nešteto izgovorov.

OGLAS

Resnica pa je ta, da dokler vaše okoliščine ne bodo dosegle stopnje »pekla« (po vaših osebnih merilih), večinoma ne boste dovolj motivirani za spremembe v želeni smeri. Vemo, da se lahko neprijetne okoliščine, ki nam niso po volji ali celo delujejo proti nam, vlečejo dooolga leta. Ampak po navadi raje kar vztrajamo na tej stopnji, kjer smo, saj nam je poznano zlo bolj domače in varno kot nepoznano dobro. Saj res, boljša plača v službi, kjer nas nadrejeni celo spoštujejo in cenijo, je res lahko zelo stresna sprememba. Biti vsak dan radosten in poln življenja je lahko res zelo naporno. Kaj, če se mi življenje prehitro obrne na bolje? Kakšne spremembe mi to prinaša? Kaj, če zaradi tega izgubim svoje tarnajoče prijatelje? Ja, to res ne bi bilo dobro. Bolje, da ostanem na istem mestu – vsaj vem, kaj lahko pričakujem.