Bolniki in umirajoči so naši učitelji

Učijo nas odnosov

Ob njih moramo sneti svoje maske, tako poklicne, vljudnostne kot druge. Ostajamo samo še ljudje. Tako pride do izraza pristnost odnosa. Nehamo biti strokovnjaki za vse in si dovolimo biti samo to kar smo, saj lahko kmalu vidimo, da vse knjige na svetu ne zajemajo znanja, ki ga potrebujemo v tem trenutku. To znanje že nosimo v sebi.

Učijo nas komunikacije

V komunikaciji s hudo bolno ali umirajočo osebo moramo biti iskreni, sočutni in ranljivi. Pozorni na govorico celega človeka, na drobna znamenja, ki jih mnogi niti ne opazijo ali pa se jim zdijo nepomembna, na vsako besedo, na ton glasu. Lahko bi rekli, da je to šola komunikacije, saj nas uči, da smo ob osebi tukaj in zdaj.

Učijo nas, kaj je v življenju bistveno

Ob hudi bolezni in umiranju postane človeku marsikaj, za kar si je doslej prizadeval, nepomembno. Lestvica življenjskih vrednot se preprosto spremeni. Ob vsem, kar v življenju delamo bi se lahko vprašali: kaj bi mi bilo pomembno, če bi sedaj hudo zbolel in bi kmalu umrl? Če smo enkrat spremljali hudo bolno ali umirajočo osebo je bila najverjetneje to za nas izkušnja, ki je v marsičem spremenila naše življenje in zahtevala od nas drugačno razporeditev naših moči.

OGLAS

Učijo nas upati

Ob hudi bolezni in umiranju se mora vsak vprašati: kaj meni osebno daje oporo, da kljub bolezni in umiranju grem naprej in ne obupam? Upamo do zadnjega trenutka, tako pravijo. Velikokrat pa pod težo vsakdana pozabimo na upanje, ki nas lahko žene naprej in nudi oporo pri doseganju ciljev in želja. Kdor doživi to upanje pri hudo bolni ali umirajoči osebi, ga ne bo mogel pozabiti in bo nedvomno vplivalo nanj.

Avtor: Maja Maraž
https://prinstitut.com/