Breznaporno potovanje

Vsak od nas je človek s svojimi lastnostmi in vsak od nas potuje po življenju. Kar pa je pri vsem tem pomembno pa je, koliko napora moramo vložiti, da po njem potujemo.

Ko človek takole stika in hodi po življenju se sreča z mnogimi lastnostmi življenja, mnoge od katerih mu nudijo mnoge priložnosti, da se izrazi. Način izražanja, ki kroji njegov izraz pa je tisti, ki mu okarakterizira njegovo lastno izkušnjo na način, ki jo lahko potem ne vlači za sabo skozi svoje življenje.

No, to je potovanje, ki ne zahteva, da bi vanj vložili kakršen koli napor. Z drugimi besedami, da se ne bi preveč napenjali, zavirali ali na kakršen koli način naprezali, da bi se zgodilo to kar si želimo. Kaj pa je tisto, kar si pravzaprav želimo?
Včasih želimo iti po levi poti, a nas nekaj zamoti in nam preusmeri pozornost ter nas nezadržno vleče v desno. To, da nas vleče v desno, to ima svoj vzrok, vprašanje samo je, če ga prepoznamo.
Mnogokrat prepoznava niti ni tako pomembna, kar pa je pomembno, pa je dejstvo, da se prepustimo toku življenja, da nas odnese kamor nas pač hoče, kajti če se mu ne, moramo v nenehno preusmerjanje toka vlagati napor. V trenutku pa, ko ga začnemo vlagati, pa ustvarjamo napetost, ravno to zaradi česar naše potovanje postane naporno.

Umska prepoznava vzroka namreč nima neke posebne veljave, saj se le tista, ki nas še vedno pesti in nam odvrača našo pozornost v smer, ki je ali pa ni v skladu z našimi interesi. A tukaj ne govorimo o naših umskih interesih.

Pri breznapornem potovanju nikoli ne govorimo o umskih interesih. Gre se za interes duše, da sama sprevidi in to se lahko zgodi samo tako, da se prepustimo in gremo v smer kamor nas vleče, ter dovolimo, da se nam razkrije namen tega, zakaj moramo iti v tisto smer.

Učenje duše namreč v mnogočem ni podobno temu, kar si želi um, saj je breznaporno in se lahko človek nauči na ravni duše le takrat, ko v popolnosti spusti. Dovoliti, da se nam stvari same razkrijejo je velika lastnost, ki jo nosi vsak vrojeno v sebi in ji je potrebno dovoliti, da se izrazi iz nas.

Ko začne hoditi človek po poti duše, se mnogokrat sreča z lastnostmi, ki želijo poriniti iz njega tisto, kar mu ne služi več. Takrat je potrebna pozornost, ki mu pomaga razumeti, da se pravzaprav ne gre za nekaj nadnaravnega, nekaj več, temveč le za to, da se hoče nekaj izraziti. In ko človek to zapopade, dobi priložnost, da se stvari začnejo razpletati v svojo smer – breznaporno.
Braznaporno potovanje ali razpletanje je prav to kar iščemo in imamo vedno na izbiro, kaj in kako. Vsak od nas ima svobodno voljo na kakšen način bo živel svojo resnico in če tako želi, je lahko to breznaporno potovanje, lahko.

foto: freedigitalphotos.net