Bruce Lipton: Bolj sem želel najti srečo, bolj nesrečen sem postajal

OGLAS

»Kdo bi bil, če bi lahko bil kdorkoli?« Včasih sem nenavadno dolgo razmišljal o tem vprašanju. Obseden sem bil s sanjarjenjem, da bi spremenil svojo identiteto, saj sem hotel biti kdorkoli, samo jaz ne. Imel sem lepo kariero kot celični biolog in profesor na medicinski fakulteti, vendar to ni bilo nadomestilo za dejstvo, da je bilo moje osebno življenje, milo rečeno, v razsulu.

Čim bolj sem si prizadeval najti srečo in zadovoljstvo v osebnem življenju, tem bolj nezadovoljen in nesrečen sem postajal.

V trenutkih globokega razmišljanja sem sklenil, da se bom prepustil svojemu nesrečnemu življenju. Odločil sem se, da mi usoda ni namenila srečnih kart in da moram to preprosto sprejeti. Que sera, sera. Kar bo, pa bo. Jeseni leta 1985 se je moj depresivni, fatalistični pogled spremenil v enem samem trenutku preobrazbe. Pustil sem stalno službo profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Wisconsinu in šel poučevat v tujino, na Medicinsko fakulteto na Karibskih otokih. Ker je bila fakulteta tako odmaknjena od prevladujočih akademskih krogov, sem imel priložnost za razmišljanje izven togih parametrov prepričanj, ki prevladujejo v konvencionalnih znanstvenih krogih. Daleč od slonokoščenih stolpov, na smaragdnem otoku v globokem azurnem Karibskem morju, sem doživel znanstveno razsvetljenje, ki je razbilo moja prepričanja o naravi življenja.

OGLAS

Trenutek, ki mi je spremenil življenje, se je zgodil, medtem ko sem pregledoval svojo raziskavo o mehanizmih, s katerimi celice nadzirajo svojo fiziologijo in vedenje. Nenadoma sem ugotovil, da življenje celice nadzoruje njeno fizično in energijsko okolje, in ne njeni geni.

Geni so preprosto molekularni načrti, ki se uporabljajo za sestavo celic, tkiv in organov. Okolje služi kot »izvajalec«, ki te genetske načrte prebere in aktivira, in je v končni fazi odgovorno za značilnosti življenja celice.

Pomembna je celično »zavedanje« okolja, ki poganja mehanizme življenja, in ne njeni geni. Kot celični biolog sem vedel, da bodo moji vpogledi imeli močne posledice na moje življenje in na življenje vseh ljudi.

Globoko sem se zavedal, da vsak od nas sestoji iz približno petdesetih milijard posameznih celic. Svoje profesionalno življenje sem posvetil izboljšanju razumevanja posamičnih celic, saj sem takrat vedel – tako kot vem tudi zdaj – da čim bolje bomo razumeli posamezne celice, tem bolje bomo razumeli skupnost celic, ki sestavljajo vsako človeško telo. Če posamezne celice nadzoruje njihovo zavedanje okolja, potem to zavedanje okolja nadzoruje tudi človeška bitja, ki sestojijo iz več milijard celic.

Več v knjigi Biologija prepričanj (-20%)

Lastnosti naših življenj – tako kot lastnosti posamične celice – ne določajo naši geni, ampak naši odzivi na dražljaje iz okolja.

Po eni strani me je moje novo razumevanje narave življenja osupnilo. Skoraj dvajset let sem osrednje načelo biologije – prepričanje, da življenje nadzorujejo geni – programiral v glave študentov medicine. Po drugi strani pa moje novo razumevanje niti ni bilo tako presenečenje. Vedno me je glodal črv dvoma glede genskega determinizma. Nekateri dvomi so izhajali iz mojega osemnajstletnega raziskovanja kloniranja matičnih celic, financiranega s strani države. Čeprav je bilo potrebno bivanje izven tradicionalnih akademskih krogov, da sem to v celoti ugotovil, je moja raziskava ponudila neizpodbiten dokaz, da so bila najbolj cenjena načela biologije glede genskega determinizma v osnovi zgrešena. Moje novo razumevanje narave življenja ni le potrdilo mojih raziskav matičnih celic, temveč sem ugotovil, da je poleg tega nasprotovalo še enemu prepričanju konvencionalne znanosti, ki sem ga predstavljal svojim študentom – prepričanju, da je alopatska medicina edina, ki si zasluži obravnavanje na medicinski fakulteti.

S tem ko je energijska resničnost dobila svoje priznanje, je to poskrbelo za veličastno zbliževanje znanosti in alopatske medicine, komplementarne medicine ter duhovnih modrosti starodavnih in sodobnih verovanj.

Na osebni ravni sem v trenutku uvida vedel, da sem obtičal samo zato, ker sem verjel, da mi je usojeno neverjetno neuspešno osebno življenje. Brez dvoma se človeška bitja lažnih prepričanj zelo rada oklepamo z veliko vnemo in vztrajnostjo. Pretirano racionalni znanstveniki nismo nobena izjema. Naš odlično razvit živčni sistem, na čelu z velikimi možgani, je dokaz, da je naše zavedanje precej bolj zapleteno kot zavedanje posamezne celice. Kadar se vključi naš edinstveni človeški um, se lahko odločimo, da bomo okolje dojemali na različne načine, kar je v nasprotju s posamično celico, katere zavedanje je bolj refleksivno.

Navdušen sem bil nad novo ugotovitvijo, da lahko spremenim naravo svojega življenja, tako da spremenim svoja prepričanja.

V trenutku me je preplavil val energije, saj sem ugotovil, da obstaja pot, osnovana na znanosti, ki me bo od položaja večne žrtve popeljala do novega položaja soustvarjalca svoje usode.

Že več kot dvajset let je minilo od tiste čarobne noči na Karibih. V preteklih letih so biološke raziskave še nadalje podkrepile spoznanje, ki me je prešinilo tistega zgodnjega jutra. Dve na novo razviti področji znanosti, ki predstavljata najpomembnejši polji biomedicinskih raziskav, danes utrjujeta zaključke, ki jih ponuja Biologija prepričanj.

Prva je znanost signalne transdukcije, ki se osredotoča na biokemične poti, s katerimi se celice odzivajo na dražljaje iz okolja. Okoljski signali sprožijo celične procese, ki lahko spremenijo izražanje gena in na ta način nadzorujejo usodo celice, vplivajo na njeno gibanje, nadzorujejo njeno preživetje in jo lahko celo obsodijo na smrt. Znanost signalne transdukcije priznava, da sta usoda in vedenje organizma neposredno povezana z njegovim zaznavanjem okolja.

Preprosto rečeno, naše življenje temelji na tem, kako ga zaznavamo.

Druga znanost je epigenetika, kar dobesedno pomeni »nadzor nad geni«. Ta je konvencionalno razumevanje genetskega nadzora obrnila popolnoma na glavo. Epigenetika je znanost o tem, kako okoljski signali izbirajo, spreminjajo in usklajujejo delovanje genov. To novo zavedanje razkriva, da se naši geni nenehno preoblikujejo, ko se odzivajo na življenjske situacije.

Kar znova poudarja dejstvo, da naša zaznava življenja oblikuje našo biologijo.

Iskreno upam, da boste prepoznali, da so mnoga prepričanja, ki poganjajo vaše življenje, napačna in samoomejujoča, in da boste dobili navdih, da jih spremenite.

Če na znanstveni ravni razumemo, kako se celice odzivajo na misli in zaznavanje, nam to razsvetli pot do osebne moči. Ta spoznanja, ki jih pridobimo preko te nove biologije, osvobodijo moč zavesti, snovi in čudežev.