Z besedo “budizem” so povezane zelo raznolike oblike religioznih praks. Vse imajo za svoj vir in navdih Siddhatta Gotamo, ki je živel in učil v severni Indiji pred dobrimi 2500 leti. V zgodovinskih časih je bil on tisti, ki je zaslovel kot “Buddha”, to je “Razsvetljeni”, tisti ki je veliko modrost dosegel z lastnimi močmi. Sam sicer ni ničesar zapisal, a za njim je ostala pomembna zapuščina v obliki učenja “Dhamme”, ki ga je sprva ustno prenašal verski red “Sangha”, ki ga je ustanovil in petinštirideset let vodil sam.
Red je preživel stoletja, ohranjajoč Buddhovo modrost tako v načinu življenja, kakor tudi v besedah. Do dandanes te tri elemente – Buddho, Dhammo in Sangho – poznajo in spoštujejo kot “Tri zatočišča” ali “Tri dragulje”. Postali so tudi simboli za Modrost, Resnico in Vrlino – kvalitete, ki jih lahko razvijemo v nas samih.
Po Buddhovi smrti so njegovo učenje razširili iz Indije po vsej Aziji in celo dlje. S širjenjem so v budizem prišli vplivi lokalnih kultur. Tako so nastale številne “šole” budizma.
Splošno povedano imamo tri take šole: Theravada (Učenje starih), ki se še razvija na Sri Lanki, Tajskem in v Burmi; Mahayana (Veliki voz), ki zajema različne tradicije v Kitajski, Japonski in v Koreji; in Vajrayana (Diamantni voz), ki je povezana prvenstveno s Tibetom. Učitelji iz vseh teh šol so našli pot na Zahod. Nekateri so ohranili prvotno izročilo, kakor je nastalo v deželi izvora, medtem ko so spet drugi privzeli manj tradicionalne pristope. Tu se bomo držali theravadskega pristopa in navajanj.
Budistična pot
Buddha je učil pot duhovnega prebujenja, način “prakticiranja”, ki ga lahko uporabljamo v svojem vsakodnevnem življenju. To “Pot prakticiranja” lahko razdelimo na tri vidike, ki se med seboj podpirajo – Vrlina, Meditacija in Modrost.
“Kjer je pokončnost,
je modrost,
in kjer je modrost,
je pokončnost.
Za pokončnega modrost je,
za modrega pokončnost je,
za modrost ter dobroto pa je oznanjeno,
da sta najboljši stvari na svetu.”
Vrlina
Formalno se lahko zavežete Buddhovi Poti prakticiranja tako, da v budističnem samostanu meniha ali nuno zaprosite za Tri zatočišča in Pet vodil ali pa zavezo sprejmete sami doma. Sprejeti Zatočišča pomeni, da se zavežete živeti skladno z načeli Modrosti, Resnice in Vrline in pri tem sledite Buddhovemu učenju in vzgledu. Pet vodil so vadbena pravila, ki naj jim sledimo v vsakodnevnem življenju:
1. Vzdržati se ubijanja živih bitij.
2. Vzdržati se jemanja tistega, kar nam ni dano.
3. Vzdržati se neprimernega vedenja v spolnosti.
4. Vzdržati se osornosti in neresnic v govoru.
5. Vzdržati se uživanja opojnih pijač in drog.
Nekdo, ki tako živi, razvije samodisciplino in občutljivost, ki sta potrebni za negovanje meditacije, drugega vidika Poti.
Meditacija
Meditacija je, kot je ta izraz v rabi v vsakdanjem pogovornem jeziku, vedno znova osredotočanje pozornosti na podobe, besede ali teme z namenom, da se umiri um ter premisli pomen teh podob in besed. V budističnem prakticiranju meditacije uvida ima to osredotočanje pozornosti še drugi namen – poglobljeno razumevanje narave uma. To se lahko doseže tako, da objekt meditacije služi kot mirujoča referenčna točka opazovanja, ki pomaga pri razkrivanju narave stvari, ki je skrita pod površinsko aktivnostjo uma.
Buddha je svoje učence spodbujal, da svoja telesa in um uporabljajo kot objekte meditacije. Običajen objekt je na primer občutenje povezano z dihom, med procesom normalnega dihanja. Če nekdo mirno sedi, zapre oči in se osredotoči na dih, se bosta v doglednem času pojavila jasnina in mir. V takem stanju uma se lahko napetosti, pričakovanja in privajena razpoloženja jasneje zaznajo in, s prakticiranjem blagega toda prodornega preiskovanja, razrešijo.
Buddha je učil, da je možno meditacijo vzdrževati med opravljanjem vsakdanjih opravil, kot tudi med mirnim sedenjem na istem mestu. Pozornost se lahko osredotoči na telesne gibe, na porajajoče se fizične občutke ali pa na misli in razpoloženja, ki valovijo v umu. Ta ne statična čuječnost se imenuje “pozornost” /ovedenje/.
Buddha je razložil, da skozi pozornost spoznamo umirjeno čuječnost. Čeprav osredotočena na telo in um, je brez strasti in je ne omejuje nobena fizična ali mentalna izkušnja. Ta razločenost je okušanje tistega, čemur budisti rečejo nibbana (nirvana) – stanje miru in sreče ne glede na okoliščine. Nibbana je “naravno” stanje, to ni ničesar, kar bi naj dodali svoji resnični naravi. To je način, kako um je, ko je brez pritiska in zmedenih navad. Kakor prebuditev naravno prežene stanje sanjanja, tako um, ki se je skozi pozornost zbistril, ni več zasenčen z obsesivnimi mislimu, dvomi in skrbmi.
Toda, čeprav je pozornost tisto temeljno orodje, ki naj ga rabimo, pa običajno potrebujemo kazala, kako biti pravilno objektiven do sebe in kako oceniti tisto, kar pozornost razkriva. To je naloga Buddhovega učenja – modrosti.
Modrost
“Ne zanašaj se na tisto, kar si oznanjenega slišal, ali na običaj, ali na govorice, ali na napisano, ali na povzetke, ali ustaljena načela, ali domiselno umovanje, ali na dajanje prednosti priljubljeni teoriji. Naj te ne prepriča navidezna inteligenca nekoga, niti spoštovanje do učitelja… Ko sam pri sebi veš kaj je napačno, neumno, nevredno in pelje v škodo in nezadovoljstvo, to opusti… In ko sam pri sebi veš kaj je prav, to neguj.”
Buddhova najbolj običajna učenja modrosti niso trditve o Bogu ali Končni resnici. Čutil je, da lahko takšne trditve vodijo v nesoglasje, spor in celo nasilje. Budistična modrost pa, prav nasprotno, opisuje tisto, kar lahko mi vsi zaznamo o življenju, ne da bi bili pri tem prisiljeni sprejeti prepričanje. Učenja naj preizkuša lastna izkušnja. Različni ljudje lahko poiščejo različne načine izražanja Resnice. Kar zares šteje, je veljavnost izkušnje in ali le ta pelje k modrejšemu in sočutnejšemu načinu življenja. Tedaj učenja služijo kot sredstva očiščenja uma od napačnega razumevanja. Ko je um bister, postane Končna resnica vidna, najsi bo izražena na katerikoli način.
Vir: An Outline of Buddhism, Amaravati Publications.
www.slo-theravada.org
