Zen zgodbe izhajajo iz tradicije zen budizma. Odstirajo nam pogled v življenja zen menihov, njihove modrosti in uvidi pa so pogosto razumljivo in enostavno zapisani v obliki kratkih anekdot. Na daljnem Vzhodu so med budističnimi učenci take zgodbe imele pomen podoben pomenu koanov in so služile kot pomoč na poti do samospoznanja. Prepustite se šestim zenovskim zgodbam, ki bodo v vas prižgale iskro zavedanja in čudeža življenja, včasih pa vas bodo pošteno nasmejale.
1.
Nekoč je živel zelo star kmet, ki je imel čudovitega konja. Ko je nekega dne njegov konj pobegnil in so to slišali sosedje, so ga začeli tolažiti.
“Ojoj, kakšna smola!« so sočutno dejali.
“Mogoče,” je odvrnil kmet.
Naslednje jutro se je konj vrnil na njegovo kmetijo s še tremi divjimi konji.
“Ojoj, kako lepo,” so vzklikali sosedje.
»Mogoče,« je odvrnil starec.
Naslednji dan je njegov sin poskušal zajahati enega od divjih konj, a ga je ta vrgel s sedla, tako da si je zlomil nogo. Sosedje so visoko vili roke nad bridko usodo: “Ojoj, kakšna nesreča!”
»Mogoče,« je odgovoril kmet.
Dan pozneje so v vas prišli vojaki in rekrutirali vse mlade vaške fante. Ko so videli zlomljeno nogo kmetovega sina, so ga pustili in šli naprej.
Sosedje so čestitali kmetu, ker so se stvari tako dobro iztekle, on pa je rekel le: “Mogoče.”
2.
Študent borilnih veščin pride k svojemu učitelju na posvet.
Z veliko vneme ga vpraša: »Zares sem se posvetil učenju borilnih veščin. Kako dolgo bom moral trenirati, da bom postal mojster?«
Učitelj brez veliko premisleka ležerno odgovori: »Deset let.«
Študent, vidno nepotrpežljiv, odgovori: »Ampak, jaz bi bil rad mojster prej. Trdo bom delal. Treniral bom vsak dan. Po deset in več ur na dan, če bo potrebno. Kako dolgo bi trajalo v tem primeru?«
Učitelj se za hip zamisli, nato pa pove: »Dvajset let.«
3.
Štirje menihi so se odločili, da se bodo za en mesec umaknili v molk. Začeli so dobro, toda po enem dnevu je menih rekel: »Razmišljam, ali sem zaklenil vrata svoje celice, predno sem odšel iz samostana.«
Drugi menih je rekel: »Ti norec! Odločili smo se, da bomo molčali mesec dni in sedaj si šel in prelomil molk!«
Tretji menih je rekel: »Kaj pa ti? Tudi ti si ga prelomil!«
Četrti je rekel: »Hvala Bogu! Jaz sem edini, ki do sedaj ni govoril!«
4.
Punčka iz soli je prepotovala tisoče milj po kopnem, dokler ni naposled dospela do morja. Očaralo jo je to čudno, valujoče prostranstvo, ki je bilo tako drugačno od vsega, kar je videla dotlej.
»Kdo si?« je slana punčka vprašala morje.
Morje se je smehljaje odgovorilo: »Vstopi in poglej.«
In punčka je zabredla v morje. Globlje ko je stopala vanj, bolj se je raztapljala, dokler je ni ostalo samo še čisto malo. In preden se je raztopil še ta njen zadnji ostanek, je punčka vsa začudena vzkliknila: »Zdaj vem, kdo sem!«
5.
Zenovski mojster je gostil učenega obiskovalca, ki nikakor ni mogel razumeti, kaj je zen. Med sprehodom po cvetočem sadovnjaku je vprašal, v čem je pravzaprav skrivnost zena, kaj zen sploh je. Mojster ni takoj odgovoril.
Šele po nekaj prehojenih korakih je učenjaka pozorno vprašal: »Ali čutite vonj cvetočega drevja?«
»Seveda čutim,« je vzhičeno odvrnil prišlek.
»No, vidite, ničesar vam ne prikrivam,« je odgovoril mojster. Bistvo zena ni urjenje uma. To je pot srca k srcu, ne pot uma k umu.
6.
Budo so nekoč vprašali: »Kdo je svet človek?«
Odgovoril je: »Vsaka ura je razdeljena na določeno število sekund in vsaka sekunda na določeno število trenutkov. Tisti, ki je zmožen biti popolnoma navzoč v vsakem trenutku sekunde, je resnično svet človek.«
Japonskega vojaka so ujeli sovražniki in ga vrgli v ječo. Ponoči ni mogel spati, ker je bil prepričan, da ga bodo naslednjega dne kruto mučili. Tedaj se je spomnil besed svojega učitelja zena: »Jutri ni resničen. Edina resničnost je sedanjost.« Zato se je vrnil v sedanjost in trdno zaspal. To je človek, nad katerim je prihodnost izgubila oblast! Podoben je pticam pod nebom in lilijam na polju. Nobenih skrbi za jutri. Popolnoma v sedanjosti. Svet človek!
