Pojava budističnih menihov, kako v jutranjih urah bosi hodijo po ulicah in vaseh s svojo meniško posodo, ni redkost v jugovzhodni Aziji. To je zelo stara in tradicionalna praksa, ki je v veljavi že od Budovega časa 2600 let nazaj in se je obdržala vse do današnjega časa. Takšna podobna tradicija je seveda že obstajala tudi v Evropi: predvsem poznamo gibanja, ki so z navdušenjem nad Kristusom in sv. Frančiškom tudi bosi potovali od vasi do vasi in popolnoma živeli z miloščino. V obdobju komercialnosti te prakse na žalost ne vidimo več veliko. V Evropi in v Sloveniji je to že popolnoma pozabljen način življenja. V tem času in kraju, ko se ponižnost in odreka celo podcenjuje, so se v Sloveniji znašli budistični miloščinarji, menihi, ki so se odločili odreči svetu in nadaljujejo sledenju čistemu duhu, kot so hodili »sveti ljudje« iz različnih časov, krajev, tradicij in prepričanj.
Sveto miloščinsko življenje pravzaprav ni tako tuje običajnemu človeku, kot se običajno zdi. Že v bolj domači krščanski tradiciji vemo, kako božje ali sveto mora biti nad »kruhom« (Mt 4:4). Slišimo modrosti, da se človek naj ne navezuje na stvari, ki so povržene propadu in izginitvi, ampak naj išče tisti »zaklad«, ki ni iz te narave (Mt 6:19-21, Lk 12:33).
Isto pravi Buda (»Budni«), da vse kar je podvrženo minljivosti, prinese nič drugega kot razočaranje, zato nas svari naj nikar ne iščemo tam zatočišča (MN 26). Tako krščansko učenje, kakor tudi budistično, vodi iskalce resnice, naj ne skrbijo za svoje življenje, kaj bodo jedli ali kaj bodo pili, in ne za njihovo telo, kaj bodo oblekli: »Iščite naprej … in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase« (Mt 6:25f). To so besede, ki vabijo človeka, da se prebudi, da stopi izven zasužnjenosti do čutnega sveta. To prebujenost zahteva odreko in opuščanje in potrpljenje. Za to so se odločili tudi budistični menihi, »učenci budnosti«, in sledijo poti, ki vodi h koncu notranjega nemira. Kljub temu, da je to beg iz sveta, to ni beg iz realnosti. Realnost je tista, ki jo moramo še spoznati, a od nje bežimo s čutnimi poželenji in distrakcijami. Spoznavanje resnice pa je prepoznavanje narave take kot je, onkraj domnev, verovanj in zatiskanja oči. A zato je treba marsikaj žrtvovati.
Budistični menihi, ki živijo v Sloveniji pripadajo »gozdni tradiciji«. To pomeni, da niso cenobiti in ne živijo zaprti za kakšnimi zidovi, ampak da živijo v osami bližje naravi, ne glede kako se nam pokaže, pa naj bo to v svoji lepoti ali krutosti. Ti menihi si ne lastijo skoraj ničesar: živijo v skromni bivalnikih, ki so ponavadi le lesene lope v gozdu ali kje v drugih samotnih krajih, imajo le zelo skromno obleko, ki jih ščitijo pred mrazom, sončnimi opeklinami in tudi zaradi občutka sramu, ter imajo meniški lonec v katerega sprejemajo darove. Ta lonec je za njih vir življenja. Vse stvari, ki menih ima, so namenjene za preživetje, ne za užitke.
Njihovo življenje je poenostavljeno tudi tako, da si ne pripravljajo niti ne kuhajo svoje hrane, ampak so čisto popolnoma odvisni od svari, ki jih drugi običajni ljudje darujejo. To pomeni popolna odvisnost od dobrosrčnosti drugih! Ko menih gre v vas ali mesto po miloščino pomeni, da bo to kar dobi, za njega edini obrok v tistem dnevu. Tudi čas za pobiranje miloščine je zelo omejen, to je le v dopoldanskem času. Tako življenje je seveda rizično: če ne dobi hrane v tistem dopoldanskem času, pomeni, da lahko samo upa, da bo morda imel več sreče v naslednjem dopoldnevu. Toda v praksi se je pokazalo, da so okoli nas ljudje, ki se radi ustavijo in povprašajo kakšno pomoč menih potrebuje – ti menihi lahko iz svojih lastnih izkušenj potrdijo, da je lepota radodarnosti vsekakor del slovenske duše. Poredko menihi ostanejo lačni. Se pa v primeru, ko menihi potujejo več dni lahko zgodi, da postanejo šibki, a dobrota, narava in duh so prava »hrana« za meniha, ki je vedno na poti in goji srečno srce.
Če vidite meniha, kako stoji pred kakšno trgovino ali pekarno, seveda upa, da bo dobil kaj za svoj želodec. Menihom je prepovedano, da kaj prosjačijo in da izrazijo svojo potrebo, če niso bili nagovorjeni, tako da bo ta menih le stal tih. Seveda pa vi lahko pridete do njega in ga povprašajte kaj potrebuje.
Kot je v skladu z meniškim pravilnikom, menih denarja ne bo sprejel. Tudi, ne mislite, ko vidite meniha tiho stoječega, da zdaj on poskuša kaj prodajati. Mir se ne prodaja! Če želite pomagati pri ohranjanju samostanov (plačevanje položnic, gradbena dela), potem je bolje, da to prispevate na drugačen način, to je laični fundaciji preko njihovega bančnega računa. Tudi samostan je 100% odvisen od prostih donacij in nima zagotovljene pomoči.
Poleg tega, tudi ne mislite, da bi menih poskušal raznašati kakšno »versko« sporočilo. Gozdni menihi niso misijonarji in ne poznajo »verske pripadnosti«. Menih pobira miloščino le zato, da se preživi in da se sreča z dobrimi ljudmi, s tistimi, ki razumejo, da je radodarnost vrlina, da to je nekaj, kar bogati njihovo srce. In ko menih dobi hrano, gre potem v kakšen miren kraj, v gozd ali park, kjer poje darovano hrano preden je sonce v zenitu in potem se v popoldanskem času odmakne v osamo ali pa nadaljuje svoje potovanje.
Živimo v sistemu, v katerem je človekova vloga le, da postane še bolj potrošniški in da le gleda za svoje potrebe. Miloščinarji so lahko tako za koga odvečni, nekoristni in celo moteči s svojo prisotnostjo. Potrošništvo je seveda del današnje družbe, toda sistem ne obstaja sam po sebi, ampak zaradi nas samih. Če si želimo, da svet postane prijaznejši in bolj zaupljiv, potem imamo mi to moč, da naredimo spremembo. A ne glede ali lahko spremenimo družbo, zagotovo lahko prinesemo srečo samemu sebi.
Buda je rekel, da z darovanjem hrane menihom, mi hkrati darujemo tudi dolgo življenje, lepoto, srečo in moč. Z darovanjem dolgega življenja bo tudi darovalec blagoslovljen z dolgim življenjem. In enako tudi darovalec postane blagoslovljen z lepoto, srečo in močjo (AN 4:57). Tako bo vam miloščina povrnjena (Mt 6:4).
