Naredimo vse hitreje

Kaj je prva stvar, ki jo naredite zjutraj? Odgrnete zavese? Se obrnete in objamete blazino ali partnerja? Skočite iz postelje in naredite deset sklec za pogon v nov dan? Ne, vsi najprej pogledamo na uro. S priviligiranega položaja na nočni omarici nam narekuje ritem življenja, ne le koliko časa še imamo, preden se moramo spoprijeti z dnevom pred sabo, temveč tudi, kakšen bo naš prvi odziv. Če je še zgodaj, navadno zaprem oči in skušam znova zaspati. Če je pozno, vstanem in se opotečem v kopalnico.

Že od prvega trenutka dneva ima glavno besedo ura. In tako se nadaljuje ves dan, ko hitimo od enega sestanka ali roka k drugemu. Vsak trenutek je vpet v urnik in kamorkoli se ozremo – k nočni omarici, zapestju, steni v pisarni ali kotu računalniškega ekrana – ura tiktaka, nadzoruje naš napredek in nas priganja, da ne zaostajamo.

V hitrem svetu imamo vedno občutek, da nam bo vlak za las ušel s perona. Naj smo še tako hitri, naj še tako smelo načrtujemo, je dan vedno eno uro prekratek. Do neke mere je bilo vedno tako. Toda danes smo v vse večji časovni stiski. Zakaj? Po čem se razlikujemo od prednikov? Če naj upočasnimo moramo razumeti, zakaj smo sploh pospešili, zakaj je svet tako navit, tako neizprosno poln zahtev….

OGLAS

Povzeto iz knjige Hvalnica počasnosti

Kdo je avtor knjige Carl Honoré?

Carl Honoré je nagrajeni novinar, pisatelj in TED-ov govornik. Je tudi svetovni popotnik in ambasador Počasnega gibanja. Wall Street Journal ga je proslavil kot “zaželjenega govorca o počasnosti.”

V časopisu The Financial Times so zapisali, da je “za Počasno gibanje to, kar je Das Kapital za komunizem.”

Skušajte živeti v ritmu, ki mu glasbeniki pravijo tempo giusto – prava hitrost.