»Seveda!«»Kupovala bi mu knjige o zdravstvu in zdravnikih, kupovala vse potrebno učno gradivo, ga spodbujala v šoli, mu pomagala pri učenju, pozneje morda celo plačevala šolnino, mu ves čas stala ob strani, morda bi mu našla inštruktorja za pomoč pri učenju, ga finančno podpirala pri njegovem študiju, bila vedno na voljo, storila prav vse, kar je v tvoji moči, da pomagaš otroku, da uresniči svoje življenjske sanje! Ali bi?«»Seveda. Prav vse bi naredila, kar bi lahko, da mu pomagam.«»A izpitov ne moreš narediti namesto njega. Lahko mu sicer nezakonito kupiš diplomo in s tem skrajšaš
pot, vendar to ne pomeni, da je postal zdravnik. Sam se mora naučiti vsega potrebnega, sam mora hoditi na univerzo, sam mora opraviti prakso, sam mora opraviti izpite.Vidiš, tako je tudi z našim Bogom,« v mislih besedo Bog spremenim v meni ljubšo besedo Vesolje, »neizmerno nas ima rad in si močno želi, da uresničimo svoje močne pristne želje in iz sebe naredimo največ, kar lahko. Kot mi svojega otroka. Ves čas nam stoji ob strani, nam pomaga, ves čas nam kaže znake in nas usmerja, da nam bo lažje, da nam prav vse potrebno, podpre nas na vsakem koraku …
a učenje in izpite moramo opraviti sami.Da dobimo dovolj moči za najpomembnejše tekme svojega življenja, se moramo na treningu preznojiti sami.
Zato ne pozabi –
Bog te ima neizmerno rad,« spet v mislih besedo Bog spremenim v Vesolje,
»in ti ves čas pomaga ter stoji ob strani. Po navadi ve bolje kot naš um, kaj je dobro za nas.Tudi vojak mora vaditi vsak dan, kar seveda ni preprosto, da postane dober vojak. Tudi ti imaš svoje treninge, ki te gradijo za to, da v tem življenju lahko izraziš kar največ. Ni ti vedno treba vsega vedeti, zakaj se ti nekaj dogaja. Včasih le zaupaj.
In nikoli ne podvomi, da ti Bog vedno želi dobro in ti pomaga.« Vesolje.
Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode
