Če ne bo čebel, ne bo hrane in tudi vsega drugega ne

Tako opozarja Boštjan Noč, predsednik Čebelarske zveze Slovenije. »Pogosto pozabljamo, da medonosne čebele opravljajo izjemno nalogo v naravi – opraševanje, brez katerega ne bi bilo ne zelenja ne rož ne hrane. Včasih so bile okoljske razmere drugačne, čebele so lahko preživele tudi same, danes pa brez čebelarja ne morejo preživeti. Zato je potrebno ustvariti boljše pogoje za preživetje čebel in za delo čebelarjev.«

Med velja za živilo, ki daje moč tako zdravim kot bolnim, ponekod celo pooseblja nesmrtnost. Zakaj je med tako blagodejen?

Med je poln vitaminov in mineralov, je najboljše sladilo in je edino naravno živilo, ki ima ob pravilnem shranjevanju zelo dolg rok uporabnosti. Zame je med tako hranilo kot zdravilo. Naši predniki so ga uporabljali za lajšanje različnih težav in enako je tudi danes – z medom si krepimo zdravje, lajšamo zdravstvene težave, krepimo imunski sistem. Dolga leta je bil med tako rekoč obvezen v vsaki kuhinji in v vsakem gospodinjstvu, v sodobnem času pa so z globalizacijo, ki daje prednost izdelkom, ki prinašajo večji dobiček, čebelje pridelke ponekod zapostavili.

OGLAS

Kako je v Sloveniji? So med in ostali čebelji pridelki med Slovenci cenjeni?

Zavedanje slovenske javnosti o pomenu in dobrobiti medu je vsak dan večje, prav tako tudi zavedanje o prednostih uživanja lokalnih čebeljih pridelkov. Za med in ostale čebelje pridelke namreč velja, da so najbolj kakovostni, če so pridelani v lokalnem okolju. Za Slovence je torej najboljši slovenski med, za Nemce nemški in podobno. Slovenci smo v zadnjih desetih letih podvojili uporabo čebeljih pridelkov na prebivalca.

Kako kakovosten pa je slovenski med?

Naš med je zelo kakovosten. V Sloveniji imamo zelo težke pogoje za pridelavo, po drugi strani pa imamo zaradi biotske pestrosti tudi zelo pestre vrste medu. Naši čebelarji tako pridelajo tudi po sedem ali osem različnih vrst medu, kar v tujini ni praksa. V tujini po večini pridelujejo gozdni ali cvetlični med, pri nas pa zaradi tehnologije in klimatske pestrosti pridelujemo lipov, akacijev, kostanjev, smrekov, hojev, gozdni, cvetlični, repični med. Na tem področju smo res nekaj posebnega.

Pred tremi leti je zaupanje v slovenski med močno zamajalo razkritje nezakonite proizvodnje zdravil za čebele na Vrhniki in njihove množične uporabe. Lahko danes zagotovite, da je slovenski med varen?

Slovenski med je bil varen tudi v času omenjene afere, saj niti en vzorec ni odstopal od zakonsko predpisanih količin. Na naš trg prihaja veliko medu, ki ima lahko več ostankov, vendar je kljub temu v skladu z zakonodajo. Čebelarska zveza spodbuja ekološki način pridelave medu, torej pridelavo po čim bolj naravni poti. Čebela je namreč super organizem – v panj prinese najboljše, naloga čebelarja pa je, da potrošniku ponudi tisto, kar čebela prinese v panj. Zelo pomembna je tudi dobra čebelarska praksa, ki jo slovenski čebelarji nedvomno imamo in smo zaradi tega zelo cenjeni v svetu. Da o higieni niti ne govorimo – če samo pomislimo na našo odlično vodo in na to, kako je z vodo drugje po svetu … Slovenski med pri lokalnem čebelarju je torej nedvomno zaupanja vreden.

Naš največji proizvajalec medu Medex med tudi uvaža. Kot pojasnjujejo, je našega medu premalo. In to kljub temu, da je v Sloveniji registriranih preko 11 tisoč čebelarjev.

V Sloveniji je poraba medu velika; v povprečju ga porabimo več kot dva kilograma na prebivalca letno. To nas uvršča v sam svetovni vrh po porabi. Naše pašne razmere pa ne omogočajo več medu, kot ga čebelarji pridelamo. Na eni strani imamo odlično lego z različnimi podnebnimi razmerami, na drugi pa hitre vremenske spremembe poleti, kar čebelam ne odgovarja in zato ni ekstremnih donosov na panj. Pri nas je povprečje 18 kilogramov na panj, v Argentini pa kar 150 kilogramov, saj imajo tam boljše pogoje. Kljub ogromno znanja pri nas med težko pridelamo; v primerjavi z Evropo imamo verjetno najmanjši donos na panj, je pa naš med veliko bolj aromatičen in raznolik.

V Sloveniji imamo avtohtono raso – kranjsko čebelo oziroma kranjsko sivko, ki velja za eno najmiroljubnejših medonosnih čebel na svetu. Je zato med čebelarji tudi bolj priljubljena?

Kranjski sivki čebelarji pravimo tudi damska čebela, saj je najbolj mirna čebela, z njo je najlažje delati, hkrati pa tudi najlažje preživi mrzle zime v alpskem svetu. Zelo dobro izkorišča tudi gozdne paše, zato je kranjska čebela zelo priljubljena ne le pri nas, ampak tudi v svetu.

Čebelarji imate do čebel poseben odnos. Med drugim poudarjate, da čebele ne poginejo, ampak umrejo – zakaj?

Čebela je edina žival, ki človeka spremlja od rojstva do smrti. Že v davnih časih je bila zelo spoštovana – ob rojstvu so prižgali svečo iz čebelja voska, enako so naredili tudi ob smrti. Zato tudi pravimo, da čebela umre in ne pogine kot druge živali. Da so čebele res nekaj posebnega, ve vsakdo, ki se z njimi ukvarja. In kdor je enkrat začel, ne bo nikoli odnehal, saj te čebele na svoj način zasvojijo.

Kdaj so zasvojile vas? Kaj je vas potegnilo v čebelarstvo?

V naši družini tradicija čebelarstva sega skozi več rodov; čebele so mi bile tako rekoč položene v zibelko. Samostojno čebelarim že od najstniških let, dandanes pa sem že dobesedno zasvojen s čebelami. Želim pa si, da bi jim lahko namenil več časa, ki mi ga ob ukvarjanju s čebelarsko politiko marsikdaj primanjkuje. To pa vpliva na moje čebele, saj nimajo pravega reda.

Kako pomemben je pri čebelah red?

Čebele imajo izrazit red in če reda nima tudi čebelar, se lahko vse skupaj začne hitro podirati. Čebele potrebujejo čebelarja od približno 1. aprila do 15. septembra, potrebujejo pa ga takrat, ko ga same zahtevajo, in ne ko si to želi čebelar. Kdor se odloči za čebele, si mora vzeti čas, brez tega ne gre. Čebelar si denimo ne more privoščiti, da bi med prvomajskimi prazniki odšel na morje, saj začnejo ravno takrat cveteti drevesa.

Kako se spopadate z nevarnostmi, ki grozijo čebelam? Veliko jih je – od vremenskih razmer, naravnih nesreč in podnebnih sprememb do onesnaženja in bolezni.

Na čebele negativno vplivajo tako klimatske spremembe kot intenzivno kmetijstvo ter uporaba fitofarmacevtskih sredstev. Klimatske spremembe denimo vplivajo na zimske izgube čebel – če je bilo preteklo leto za čebele neugodno, gredo v zimo v slabši kondiciji, zato se hitreje razvijejo čebelje bolezni in različni virusi, ki vodijo v izgube. Za pomore čebel pa so odgovorni bodisi kršitelji zakona, ki jih je potrebno sankcionirati, bodisi sistemsko dovoljena uporaba določenih sredstev. Pri zadnjih množičnih pomorih je tako šlo za sistemski primer, saj je čebelam škodovalo dovoljeno seme. Čebelarji si želimo strog nadzor nad kršitelji in ustrezne sankcije.

Čebele so torej že postale ogrožena živalska vrsta?

Tako je. In o tem, da je čebela ogrožena, ker ne more preživeti brez čebelarja, skušamo zdaj slovenski čebelarji prepričati Evropsko unijo. Včasih so bile okoljske razmere drugačne, zato so čebele lahko preživele tudi same, danes pa temu ni več tako.

Čebele veljajo za najobčutljivejši barometer dogajanja v naravi. Kaj nam danes govorijo slovenske čebele – kako zdrava je naša narava, v kakšnem okolju živimo?

Stanje se po moji oceni počasi vendarle izboljšuje. V Sloveniji smo prvi prepovedali neonikotinoide, minister Židan je bil takrat grešni kozel za celo Evropo, potem pa je temu sledila tudi Evropa. Multinacionalke se sicer zelo trudijo, da se ne bi nič spremenilo, kljub temu pa gredo stvari počasi na bolje. Uporaba fitofarmacevtskih sredstev se manjša, vedno več je nadzora, vrtičkarji so vse bolj izobraženi. Prav vrtičkarji so eden večjih problemov, saj pogosto uporabljajo za vsako rastlino drug pesticid, ki konča v tleh. Na splošno lahko rečem, da se v zadnjih desetih letih stanje izboljšuje, bomo pa morali še marsikaj postoriti. Tako bi morali tudi v mestih saditi predvsem slovenske medovite rastline – javor, lipo, kostanj, ne pa palm, ki nikomur ne koristijo. Na kmetijska polja bi morali vrniti sončnice in ajdo, bolj bi morali spodbujati pozno košnjo, saj v nasprotnem primeru čez dvajset let ne bo več nobene rože na poljih. Če čebelam nekaj vzameš, jim je treba nekaj tudi vrniti.

Ko bodo izumrle čebele, bo le nekaj let za njimi izumrl tudi človek, je pred več kot pol stoletja dejal Albert Einstein. Se dovolj zavedamo pomena čebel?

Einstein je opozarjal, da bo po izumrtju čebel okolje tako onesnaženo, da ne bomo preživeli še štiri leta. Pogosto pozabljamo, da čebele opravljajo izjemno nalogo v naravi – opraševanje, brez katerega ne bi bilo ne zelenja ne rož ne hrane. Res je, da so se na Kitajskem že lotili umetnega opraševanja – oprašujejo s čopiči – morda bomo že čez dvajset let opraševali z roboti, toda vprašanje je, ali bo v okolju, v katerem ne bo več čebel, človek sploh lahko preživel.

Ali je možno od čebelarstva danes živeti in preživeti? Samo s pridobivanjem medu verjetno težko …

Drži. Za preživetje je potrebno imeti večje število panjev in se osredotočiti ne zgolj na med, temveč tudi na ostale čebelje pridelke – od medic in medenih penin do medenjakov in medenih mil. Ob široki paleti proizvodov je čebelarstvo lahko uspešna gospodarska dejavnost. V Sloveniji imamo kar nekaj takih primerov, na primer čebelarstvo Pislak, ki ima 2.500 panjev in je v tem delu Evrope eno največjih čebelarskih podjetij.

V Sloveniji kot prvi na svetu razvijate tudi tako imenovani apiturizem.

Res je, čebelarji javnosti odpiramo svoje čebelnjake, kažemo, kako čebelarimo, nudimo medene masaže, omogočamo vdihavanje zraka iz čebeljega panja …
Za zdaj smo s čebelarskim turizmom šele na začetku, moram pa poudariti, da so vsi, ki nas obiščejo, navdušeni, ko prvič pobliže spoznajo svet čebel, ko vidijo, kako čebele dihajo, spoznajo vonj čebeljega panja in podobno.

V zadnjih letih se tudi pri nas razvija urbano čebelarstvo. Kakšne so prednosti čebelarjenja v mestu?

Urbano čebelarstvo se je v svetu razvilo predvsem zato, ker so želeli dokazati, da so mesta čista. Slovenska mesta so še sorazmerno čista, zato se urbano čebelarstvo dobro razvija. Čebele v mestu danes celo lažje preživijo kot na podeželju, saj so manj obremenjene z okoljem, to pa pomeni, da naše kmetijstvo do čebel ni najbolj prijazno, kar je zaskrbljujoče. Urbano čebelarstvo ima sicer izjemen pomen pri ozaveščanju meščanov – tako o pomenu čebel in o prednostih uživanja lokalnih čebeljih pridelkov kot o pomenu sajenja medovitih rastlin na vrtovih in balkonih.

Slovenija sodi v sam vrh svetovnega čebelarstva. Pridelki so kakovostni, organiziranost čebelarskih služb odlična, prav tako tudi oprema čebelarjev. Kaj nam še manjka, kje bi lahko naredili še več?

Slovenija je čebelarska država – čebelarjenje ima pri nas bogato tradicijo, imamo največ čebelarjev na število prebivalcev, znani smo po tem, da čebelarimo z dušo, hkrati pa razvijamo nove pristope in metode. Slovenija je resnično v svetovnem vrhu čebelarstva, kar pa ne pomeni, da je povsod najboljša. Že dolgo se trudimo, da bi ustanovili čebelarski inštitut, da bi več vlagali v razvoj in iskanje novih sredstev za obvladovanje bolezni. Rezerve so tudi na področju izobraževanja, več bo potrebno narediti na povezovanju, na zdravstvenem varstvu čebel in sodelovanju stroke. Ker smo majhni, je zelo pomemben tudi skupen nastop na trgu.

20. maja, na rojstni dan pionirja sodobnega čebelarstva Antona Janše, bomo letos prvič praznovali svetovni dan čebel. Pobuda je bila vaša. Kaj prinaša njena uresničitev?

To je zagotovo velik uspeh in priznanje številnim generacijam slovenskih čebelarjev, pa tudi velika obveza. Mi smo sedaj tisti, ki moramo predlagati rešitve za boljše preživetje čebel. In namen svetovnega dneva čebel je prav to – da se splošna in strokovna javnost začneta zavedati, da je treba čebelam pomagati, da je potrebno ustvariti boljše pogoje za njihovo preživetje in za delo čebelarjev. Če ne bo čebel, ne bo hrane, posledično pa tudi vsega drugega ne.

Avtor: Darja Zgonc
Vir: www.viva.si