Pravijo: »Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si.» ali drugače: »Si to, kar je pet tvojih najbližjih ljudi, ki te obdaja.«
Meni so všeč tisti ljudje, ki živijo in ki izžarevajo samo-iniciativo v tem smislu, da živijo in delajo, kar čutijo. Tisti ljudje, ki živijo svoje sanje in ne samo sanjarijo. Tisti ljudje, ki ne odnehajo ob prvem »ne«. Tisti ljudje, ki ne zapravljajo svojega časa z neprestanim tarnanjem …. Pri ljudeh mi je všeč, če prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, se opravičijo in stvari/dejanja tudi spremenijo. Beseda oprosti je le začetek, sprememba pa je akcija, sprejemanja odgovornosti.
Všeč so mi ljudje, ki živijo to kar so in se ne sprenevedajo, čeprav se zavedajo, da mogoče komu ne bodo všeč. Všeč so mi tisti ljudje, ki rastejo ves čas in se zavedajo, da padec lahko pomeni le boljši in večji vzpon. Všeč so mi ljudje, ki ne živijo za druge v smislu ugajanja drugim. Pri tem pa zatajijo sebe, svoj Jaz. Kajti, vedno se bodo našli tisti, ki jim ne bomo všeč. Vedno se bodo našli tisti, ki nas bodo želeli spreminjati po svoji podobi… Mi pa se bomo ves ta čas skrivali za maskami ali kot pravi Eros v svoji knjigi Psi, za kulisami. Med tem pa izgubljali sebe, svojo prvinskost, unikat.
Rada sledim pravičnim ljudem, čeprav včasih ta pravičnost tudi koga zaboli, prizadene, poniža. Ne pozabite, tu je na delu le vaš ego. In s tem ni nič narobe. Ko si priznamo, ta ego lahko nadzorujemo. In posledice tega so dopuščanje in lažje sprejemanje sebe, posameznika in družbe kot celote.
Navdihujejo me ljudje, ki se kljub svojemu »trpljenju«, s svojim trdim delom, s svojo prtljago idr., še vedno veselijo življenja in od sebe dajejo le najboljše ter hkrati navdihujejo druge ljudi in jim velikodušno pomagajo ter jim, če ne drugega, podarijo »le« nasmeh. Takšnim ljudem nikoli ne zmanjka volje do smisla v življenju (v moderni družbi imenujemo pomanjkanje volje do smisla »depresija«). Viktor Frankl nazorno opiše pomanjkanje volje do smisla v svojih delih. In pridružujem se njegovemu mnenju, da depresija ne obstaja. Obstaja le pomanjkanje volje ali smisla do življenja.
Kot M. Benedetu , je tudi meni všeč konstruktivna in neposredno kritika, s katero me (namerno) ne prizadenejo ali ranijo, ker je njihov glas iskren in prihaja iz srca, čeprav se zavedam, da je odziv na mnenja drugih odvisen predvsem od mene same. Sam poskušam do drugih ljudi biti vedno obzirna in pravična.
Ob sebi želim imeti takšne prijatelje.
Pri drugih ljudeh občudujem tisto, kar sama nimam. Včasih se je to znalo pokazati v obliki zavisti, danes pa vem, da zavist pomeni želeti si nekaj, kar imajo drugi pa sam tega nimaš. Občudujem ljudi, ki znajo živeti svojo otroškost in zrelost hkrati in slednje spustiti na plano v pravem trenutku. Najbolj pa občudujem tiste ljudi, ki si upajo biti vedno iskreni in neposredni in ki trdno stojijo za svojimi odločitvami (pri tem pa ne pozabijo na fleksibilnost) v smislu za naše skupno dobro.
Za zrele ljudi pojmujem tiste, ki se ne sramujejo priznati, da se motijo in tiste, ki se zavedajo, da vsega ne vedo, da kdaj pač preprosto nimajo odgovora na »Zakaj?«.
Da ne pozabim na ljudi, ki v svoje življenje spuščajo tudi duhovno plat življenja in se prepuščajo naravi ter sproščanju sebe v smislu raznih meditacij (tek, slikanje, avtogeni treningi, razne meditacije, hoja idr.).
Vse te ljudi od danes z veseljem spuščam v svoje življenje in vse to z njimi tudi delim ter živim.
