Če otroku v vsem ustrežemo, iz njega delamo osebnostnega in čustvenega invalida

Zakaj otrok potrebuje meje?

Včasih sem sama sebi že tečna, ker staršem, ki pridejo po pomoč, težim o tem, da otroci res hlepijo in hočejo od njih, staršev, omejitve, ki jim bodo pokazale, kaj je prav in dovoljeno, kaj pa je prepovedano. Kajti, vedno bolj pogosto opažam, ob iskreni zmedenosti staršev, da so malce izgubili svoj starševski instinkt in kompas, kaj je dovoljeno in kaj je potrebno omejiti, saj je otrok po naturi bitje brez mej.

Otrok nima vgrajenih notranjih omejitev, te se oblikujejo skozi primerno in zdravo vzgojo. A žalibog, vsi mi živimo v svetu nepreštevnih omejitev, zapovedi in zakonov, kaj vse se ne sme početi in enako moramo tudi začeti pri otroku postavljati določene omejitve.

Sedaj se zagotovo sprašujete, kaj je to primerna vzgoja?

Dejstvo je, da vsak otrok potrebuje drugačen pristop k temu, kako mu predstavimo in postavimo omejitve.

OGLAS

Nek otrok se jim bo takoj pokoril in jih bo absorbiral, drugi jih bo premikal in iskal pozornost tako, da bo še kar naprej trmaril pri svojem iskanju svobode oziroma preizkušanju starševskih zapovedi.

Tretje sorte otrok bo padel v nori trmasti izpad in bo tako prisilil starše, da mu bodo v vsem ustregli ter bo tako dobil napačen program v smislu »če sem dovolj glasen in nasilen, dobim kar hočem«, kar je res nezdrava popotnica za odraslost in oblikovanje odgovorne in zrele osebnostne strukture. Kvečjemu se lahko razvije narcistična osebnost, ki bo smatrala, da se cel svet vrti okoli nje in njenih neomajnih potreb, saj nima zgrajenega mehanizma, s katerim bi uravnaval zmožnost dojemanja, da vse njegove potrebe ne morejo biti takoj zadovoljene.

Sama sem bila zahtevna mama. Hči je dobila veliko omejitev. Ker svojo mladenko neskončno ljubim in me tega ni sram na glas povedati in napisati, sem ji že kot dvoletnici morala dajati meje in na njih dosledno vztrajati, saj je po naravi trdoglava in dominantna.

Otrok od staršev namreč potrebuje štiri pomembne stebre, če želimo, da oblikujemo zdravo osebnostno strukturo kasneje v odraščanju in sicer to, da otroka brezpogojno ljubimo, da ga sprejemamo točno takšnega kot je in ga nikoli ne primerjamo z drugimi, da mu nudimo varnost, kar pomeni, da imamo urejene partnerske in družinske odnose, znotraj katerih lahko varno oblikuje svoje osrediščenje kot član družine ter četrti steber je, da je od otroka potrebno zahtevati več, kot mi starši mislimo, da zmore.

Ko otroka ujčkamo in mu v vsem ustrežemo, se nauči, da mu ni potrebno vložiti nobenega truda, da doseže zadovoljitev svojih potreb. Iz otroka delamo osebnostnega in čustvenega invalida, ki ne bo sposoben sprejeti tega, da ni v centru sveta, ko bo odraščal in se mu bosta zgodila življenje in odnosi izven matične družine, ki ga bodo osebnostno porušili, ker ne bo imel zgrajenih mehanizmov in zavedanja, da se vse ne vrti zgolj okoli njega. Si to želite za svojega otroka?

Kot odrasli sedaj že vemo, brez truda nikoli ne moremo doseči zadovoljitve vseh naših potreb in želja, temveč je vedno potrebno delati določeno selekcijo in se za dosego ciljev še kako prekleto truditi in garati, ker nam nič ne pade z neba. Ali pač?

Zato dragi moji nadobudni starši, pogumno razmislite, kaj je tisto, kar bi radi privzgojili svojemu otroku, katere vrednote naj ponotranji, kaj je vam pomembno, da bo s seboj nosil kot odrasla oseba in tako delujte že pri malčku, ki vam že cefra živce s svojim preizkušanjem, kaj mu dovolite in česa nikakor ne.

V branje priporočam tudi knjigo Iskreno o vzgoji in mladostnikih >>