Mary je bila indijanska ženska v zgodnjih štiridesetih, vitke postave, nežna in spoštljiva. Pacientka dr. Matéja je bila osem let, skupaj s svojim možem in tremi otroki.

Mary in dr. Maté, avtor uspešnice Ko telo reče ne, se nikoli nista veliko pogovarjala, dokler bolezen, ki ji je pozneje vzela življenje, ni pokazala svojih prvih znakov. Začetek je bil videti dokaj nedolžen: rana od vboda šiviljske igle na konici prsta se ji ni zacelila več mesecev. Problem so izsledili vse do Raynaudovega fenomena, pri katerem se majhne arterije, po katerih kri doteka v prste, zožijo, da tkivom primanjkuje kisika. Sledi lahko gangrena in to se je zgodilo tudi Mary.

Toda na žalost se je izkazalo, da je bil Raynaudov fenomen znanilec nečesa veliko hujšega: Mary so diagnosticirali sklerodermijo ali sistemsko sklerozo, pri kateri ima samomorilski napad imunskega sistema za posledico otrdelost kože, požiralnika, srca in tkiv v pljučih in drugod.

OGLAS

Kazalo

Ali lahko bolezen res obravnavamo izključno iz biološkega vidika?

Kaj povzroča to državljansko vojno v telesu? Medicinski učbeniki to obravnavajo z izključno biološkega vidika. V nekaj primerih so kot povzročitelji omenjeni strupi, večinska domneva pa je, da je v veliki meri v ozadju genetska predispozicija. Zdravljenje v praksi odraža ozko miselno naravnanost zgolj na telesni vidik.

Ne specialisti ne dr. Maté kot njen osebni zdravnik niso nikoli pomislili, da bi upoštevali, kaj v Maryjinih specifičnih izkušnjah bi lahko še prispevalo k njeni bolezni. Nihče ni izrazil radovednosti o njenem psihološkem stanju pred nastankom bolezni ali o tem, kako je to vplivalo na njen potek in dokončni izid.

Maryjina zgodba

Nekega dne pa jo je dr. Maté, skoraj po trenutnem vzgibu, v odziv na šepet intuicije, povabil, naj se naroči pri njem za celo uro, da bi tako dobila priložnost in mu povedala kaj o sebi in svojem življenju. Ko je spregovorila, je bilo to zanj razodevajoče. Pod njenim pohlevnim in plahim obnašanjem se je skrivala obsežna zaloga potlačenih čustev.

Mary je bila kot otrok zlorabljena in zapuščena, nato pa so si jo podajali iz ene rejniške družine v drugo. Spominjala se je, kako se je pri sedmih letih stiskala na podstrešju z mlajšima sestrama v naročju, medtem ko sta se njena pijana rejnika spodaj prepirala in kričala. »Ves čas me je bilo neizmerno strah,« je rekla, »toda kot sedemletnica sem morala zavarovati svoji sestri. Mene pa ni varoval nihče.« Še nikdar prej ni razodela teh travm, niti svojemu možu ne, s katerim je bila poročena dvajset let. Naučila se je, da nikomur, niti sebi, ne izraža svojih občutij do česar koli.

Mary se je opisala kot nezmožno reči ne, kot osebo, ki kompulzivno prevzema odgovornost za potrebe drugih. Njena glavna skrb so bili še naprej njen mož in skoraj odrasli otroci, celo ko se ji je bolezen zaostrovala. Je bila sklerodermija način, kako je njeno telo dokončno začelo zavračati ta vsesplošni občutek dolžnosti?

Nemara je njeno telo počelo tisto, česar njen um ni zmogel: odvrglo je neumorna pričakovanja, sprva vsiljena otroku in zdaj samovsiljena odrasli osebi, ki je druge postavila na prvo mesto.

Ob pojavu bolezni je pomembno raziskati vsebino svojega življenja

Ljudje, s katerimi je dr. Maté opravil intervjuje, so skoraj v en glas poročali, da jih niti specialisti niti njihovi osebni zdravniki nikdar niso povabili, naj raziščejo osebno, subjektivno vsebino svojih življenj. Če sploh kaj, so menili, da se jim v večini stikov z zdravniškim poklicem takšen dialog onemogoča. Ko se je s svojimi kolegi specialisti pogovarjal o prav teh pacientih, je ugotovil, da lahko zdravnik celo po dolgoletnem zdravljenju določene osebe ni vedel ničesar o bolnikovem življenju in izkušnjah zunaj ozkih meja bolezni.

Toda vseh vidikov bolezni ni mogoče zmanjšati na dejstva, preverjena z dvojno slepimi študijami in z najstrožjimi znanstvenimi tehnikami. »Medicina nam pove toliko o smiselnosti poteka zdravljenja, trpljenja in umiranja, kolikor nam kemična analiza pove o estetski vrednosti lončevine,« je zapisal Ivan Ilyich v delu Limits to Medicine (Meje medicine).

Skoraj nihče od ljudi s hudimi boleznimi se ni naučil reči ne

V sedmih letih, ko je bil dr. Maté medicinski koordinator Enote za paliativno oskrbo v bolnišnici v Vancouvru, je videl številne paciente s kroničnimi boleznimi, katerih čustvena zgodovina je bila podobna Maryjini. V svoji zasebni praksi družinske medicine je opazoval iste vzorce pri ljudeh, ki sem jih zdravil zaradi multiple skleroze, vnetnih obolenj črevesja, kot so ulcerozni kolitis in Chronova bolezen, sindroma kronične utrujenosti, avtoimunskih obolenj, fibromialgije, migren, kožnih obolenj, endometrioz in številnih drugih bolezni.

Na pomembnih področjih svojega življenja se skoraj nihče od njegovih pacientov s hudo boleznijo nikoli ni naučil reči ne. Čeprav so se osebnosti in okoliščine nekaterih ljudi zdele na prvi pogled zelo drugačne od Maryjinih, je bila potlačitev čustev, ki je bila v ozadju, vselej navzoč dejavnik.

Bi se Maryjina zgodba končala drugače, če bi se naučila ceniti samo sebe?

Kljub kar najvztrajnejšim prizadevanjem številnih zdravnikov je Mary umrla v bolnišnici v Vancouvru osem let po postavitvi diagnoze, ko so bili zanjo usodni zapleti ob sklerodermiji. Vse do konca je ohranila svoj nežen nasmeh, četudi je imela že šibko srce in je le s težavo dihala. Vsake toliko časa je dr. Matéja prosila, naj ji rezervira dolge zasebne obiske, tako da je bil ob njej tudi v bolnišnici v zadnjih dneh. Želela si je samo kramljati, o resnih ali vsakdanjih temah. »Vi ste edini, ki me je kdaj poslušal,« je nekoč rekla.

Dr. Maté se je občasno spraševal, kako bi se utegnilo obrniti Maryjino življenje, če bi bil prisoten nekdo, ki bi jo slišal, videl in razumel, ko je bila še majhen otrok – zlorabljena, preplašena, z občutkom odgovornosti do svojih mlajših sester.

Nemara bi se, če bi bil kdo nenehno tam in bi se lahko zanesla nanj, naučila ceniti samo sebe, izražati svoja čustva, dajati duška svoji jezi, ko so drugi fizično ali čustveno prekoračili njene meje. Ali bi bila še živa, če bi bila njena usoda takšna?