Neke noči se zbudim potna … v temni noči se mi pred očmi začnejo pojavljati slike, kot bi se pred menoj vrtel film življenja. Spalnica se spremni v filmsko platno, globok glas spregovori … Ker že leta delam na samospoznavanju, ker že leta živim in delam z intuicijo, me ta slikovita noč ni toliko pretresla, kot na začetku, ko sem se šele začela stapljati z duhovnimi svetovi.
Glas samozavestno reče:»Mojca, na pot moraš. Del človekove karme (vzročno-posledičnih povezav naših misli in dejanj) ter spoznanj lahko pride le skozi izkušnje, ko si daleč od doma. V drugih deželah vladajo drugačne frekvence. Tvoja duša – ali kot najglobljemu jazu rečejo Indijci »atma« – je povezana z zemljo, morjem, soljo in drugimi dušami nekje daleč. Veš, da obstajata dve resničnosti; fizična resničnost – to je vse, kar je dejansko »zunaj« in spodbuja tvoja čutila … in osebna resničnost, ki jo doživljaš ti sama. To je rekonstrukcija sveta, ki se pojavi v človekovem umu. Obe sta zelo resnični, kajne? Ko se odpraviš na pot, najdeš delčke sebe, najdeš svojo resničnost, ki je doma zabrisana v času. Najdeš ljudi, ki si jih že davno pozabila. Skozi čutila spoznaš stvari, ki jih v terapevtski sobi ne moreš. Torej, pojdi na pot.«
Olajšano zavzdihnem. Glas, ki bi mu nekateri morda dejali Višji jaz, duhovni vodnik ali kakorkoli že (sama ne dam toliko na človeška pojmovanja), me vabi na počitnice. V šestih letih preizkušnja svojih mej, podzavesti, čustev in uma tole sploh ni preizkušnja. Zadovoljno se smejim. Pokimam in rečem Glasu: »Drži. To bi šlo.«
Glas se muza. Vem, da je nekaj skritega v ozadju. Čutim, da ne bom potovala klasično, kot morda večina. Čutim, da me Glas vabi na celostno potovanje. »Le v kakšno izkušnjo se moram spustiti tokrat?«
Glas mi ne ostane dolžan, nekam preveč slovesno hiti razlagati … komaj mu sledim, saj je ura dve ponoči. »Celostno potovanje je obračanje pozornosti in korakov nazaj k sebi. To je izkušnja, ki te bo vodila po poteh večih dimenzij obstoja. Na takšnem potovanju se zliješ z najbolj prvinskim v tej deželi; s soncem, morjem, ljudmi, zemljo. To je potovanje, kjer vidiš vse, čutiš celoto. Kjer greš in najdeš najbolj skrite kotičke. Ne želim, da razvajaš le pet poznanih čutov, temveč je čas, da si priznaš tudi obstoj šestega – na unikaten način, ki bo mogoč samo tam. Pojdi na Madeiro. Zakaj? Vrnila se boš v čas Atlantide. Ta otok sredi Atlantskega ocena je namreč solza stare civilizacije, le verjemi. Ta svet moraš izkusiti, da prideš do določenih spoznanj. Ne želim, da spoznavaš le tamkajšnjo zgodovino, kulturo, običaje in ljudi. Vzporedno moraš tokrat zavestno spremljati vse zaznave – tudi intuitivne – saj bodo uvidi v tem unikatnem, osupljivem okolju nenehni. Ker se veliko ukvarjaš s seboj, morajo na takšnem potovanju dobiti priložnost tudi preizkušnje. Nikar si ne domišljaj, da se že poznaš, da vse veš o skritih vidikih Sebe. Tako, kot raziskuje človek skrite kotičke določene dežele z namenom, da bi jo spoznal do potankosti, tako je čas, da nadgradiš dosedanje vedenje in raziščeš tudi zakladnico lastnih potencialov, da bi iz svojih globin izvlekla največ. Mar ni to bistvo življenja, Mojca? Spoznati sebe čim bolj celovito in nato živeti polno? Globoko, predano…? Kako lahko živiš svobodno, zasleduješ širino in okušaš novo, če se ne podaš na pot? Tudi tvoje življenje je pot, dovoli, da nekam pelje. Kajti človek lahko vedno obstane, misleč, da vse ve ali da je že vse videl. Pomembno je, da ko se vrneš, ljudem predaš, kar veš. Predaj Spoznanje, pokaži jim Svet, ki si ga ne morejo pričarati niti v domišljiji, kajti tam … boš našla, kar doma iščeš zaman…«
Odprem oči, jutro je že. Še vem ne kdaj sem zaspala in kdaj je Glas utihnil. Deževen avgust je lani v Sloveniji. Koliko dežja. Poleti je nebo veliko jokalo. Ljudje so čakali sonce. Včasih čakamo še marsikaj drugega, kajne? Zavzdihnem, ker vem, da smo ljudje togi. Sonce se, glede na mojo nočno izkušnjo, odločim sama poiskati. Še kako prav sem imela, kajti če bi ga zgolj čakala v Sloveniji, bi se pošteno načakala.
Oprtala sem rdeč nahrbtnik in že se je zdelo, da stojim na »novi zemlji«, kamor je stopila tudi noga Krištofa Kolumba. Priznam, da me je Madeira (v času začetka naseljevanja v prvi polovici 15. stol. poimenovana “Ilha da Madeira” – otok lesa) osupnila. Vse naokrog prečudovit Atlantski ocean. Počutiš se odrezan od sveta, tako samozadosten. Afrika je blizu, nekje 600 km stran, a občutek je tu – kot da zunanji svet ne obstoja. Barve morja skoraj ne znam opisati, saj je presunljivo modra. Valovi so me očiščevali od znotraj vseh 14 dni, ki sem jih preživela tu. Bitja, ki domujejo v njem (nekaj sem jih srečala), so veličastna. Dajo ti vedeti, da si majhen, da morje le ni človekov habitat.
Vsak moj korak po levadah, klifih, vsak moj pogled v otožne, a prijazne portugalske oči, vsaka banana, odtrgana kar sveža, slastnejša od naših »eko« prezrelih banan na trgovskih policah, vsaka jogijska asana in vsak dih morja, me je odznotraj preoblikoval na nešteto načinov. Tam sem spoznala – prvinskost življenja. Oprostite, tu doma ga ni. Morda le še kje v Prekmurju in kakšnih malih odročnih krajih. Slovenija je glede na trženjske motive, nujno zlo, da nekomu nekaj prodamo, da smo večno aktualni, pomembni, inteligentni, lepi, z dvajsetimi nazivi dr. … daleč stran od prvinskega. V takšnem kaosu, v potrebah ega, ni duše. Ne zares. Na Madeiri pa se čas ustavi, se ti ponudi. Tam ljudje bolj živijo skozi dušo. Spokojnejše, preprostejše. Kar predstavljajte si: veličastna narava, močno spoštovana, raznolika. Velike ribe v morju, ljudje z vrtovi na strmih terasah, večina sadov pridelanih na roke, svet, kjer se ne oglašuje na veliko niti ne prodaja vse povsod in vse povprek. Mir. Avtohtonost. Ptice – srečne, svobodne. Kako lepo se je bilo zbujati v jutrih, prežetih s svežim zrakom, pohajati naokoli ob idealnih 25 stopinjah Celzija. Nihče ne hiti, vreme je barvito, prav tako, kot je barvita duša domačinov. Morda je tako, kot je nekje zapisal Jakob von Uexkull:» Ni bitja, ki bi zaznavalo vse, kar obstaja in se dogaja«, a povem vam, na tem rajskem otoku se to zdi mogoče. S celim bitjem se stopiš z neznanim in sebe doživiš, kot bi se prvikrat rodil, kot bi okusil prvi poljub, nedolžen in iskren.
Govoril mi je, Ko sem hodila skozi neskončne in cvetoče zelene livade in ko sem kukala v najlepše cerkvice, kar sem jih kdaj videla, je Glas v meni govoril: »Ta otok je kot ljudje. Morda navidezno majhen, toda hitro ugotoviš, da vtis na prvi pogled zavaja. Ko ga spoznaš, ostaneš brez besed. Zdi se večji, kot je v resnici. Po ozkih cestah se vračaš nekam nazaj, v čas, ko je Kolumbov pogled segal dlje od začrtanih meja, ko so romantični osvajalci še verjeli v sanje. Prenekateri so jih izsanjali na tem ljubkem otočku. Je barvit, širen, raznolik. Ko se potopiš v njegovo osrčje, spoznaš veličino nekje med nebom in zemljo. Veličastno lahko strmiš, spoštljivo občuduješ kreacije Stvarnika, bodisi nekje ob obali ali na najvišjem vrhu (na Pico Ruivu). Iz človeka na tem bajeslovnem otoku zrasteš v Človeka. Zdi se, da te povsod opazuje nevidni svet, oči boga, vpete v zelenje in nedojemljivo pokrajino.
[pullquote]Swami Muktananda: »Ti si celotno vesolje, ti si v vsem in vse je v tebi.«[/pullquote]
Ko sem se vrnila domov, so koščki tega otoka še vedno polnili telo in dušo. Bilo je kot je zapisal Swami Muktananda: »Ti si celotno vesolje, ti si v vsem in vse je v tebi.« Toda brez izkušnje človek tega ne more zares integrirati … in izkušnje skozi znanje so celota, ki ga popotniku nudi celostno potovanje. Tam, na tem otočku je nekaj, kar človeka predrami na edinstven način. Zaradi vsega, kar sem tam doživela, me Madeira zopet vabi. Redko se rada vrnem na isti kraj. Tja pa se z veseljem. Že letos.
