Čemu se človekove tegobe vztrajno ponavljajo – vračajo

Ali ste se kdaj vprašali – čemu znova zbolim ne glede na trenutno ozdravitev s pomočjo medicine? Čemu se ista bolezen znova in znova pojavlja, čemu postane »kronična«? Čemu se naši slabi spomini, ki nam povzročajo travme in slabo počutje – vztrajno pojavljajo v naših mislih, občutkih …?

Čemu se strahovi, ki smo jih globoko zakopali in jih je navidezno prekril »prah« pozabe – spet pojavijo v našem življenju.

Človek uporablja vsa mogoča orodja in »orožja« za odpravo fizičnih bolezni, anksioznih stanj – strahov, travm, paničnih napadov, negativnih prepričanj, slabih čustvenih in miselnih vzorcev, ponavljajočih se negativnih občutenj …

OGLAS

Tu mislim tako na pripravke uradne medicine – kot tudi na »alternativne« oblike zdravljenja in odpravo vseh mogočih motečih stanj. Bioenergijske tehnike, reiki, biorgonomija, karmična diagnostika, theta healing, homeopatija, različne alternativne psihoterapijske tehnike, aromoterapije, kristaloterapije, ponovna povezava, šamanski obredi, stara in moderna magija itd … Vse to in še mnogo drugih metod uporablja posameznik, ko skuša razrešiti vzroke in posledice – svojega trpljenja. In navadno – neuspešno. Ne govorim o kratkotrajnih – takojšnjih rezultatih, ki so navzoči po obravnavi z (verjetno) vsako energijsko ali kakšno drugačno metodo, temveč o tednih, mesecih, letih … Govorim o bolezni ali strahu, ki se pritaji in izbruhne po (morda) več letih znova.

V čem je težava, zakaj si znova in znova ustvarjamo pogoje za nastanek energijskih struktur, ki jim rečemo bolezni, negativna prepričanja, ki vzbujajo strahove in ostale neprijetnosti?

Glavni problem se skriva v zavesti duše – transcendentni zavesti. Vsaka duša ima program, ki mu sam rečem »izkustveni« program. Tu gre za izkušnje, ki so nujno potrebne za evolucijo duše, kajti brez njih duša stagnira in reinkarnacije se lahko vrstijo v nedogled. Nekdo bi dejal: saj je vseeno, duša se razvija na tak ali drugačen način, počasi ali hitreje … Že drži, toda če pogledamo sam namen »dozorevanja« ali namen »učenja«, ki je temeljni vzrok obstoja duše v različnih utelešenjih, potem zlahka dojamemo, da namen ni »stagnacija«, temveč evolucija, kar pomeni nasprotje »čakati na« …

Izkustveni program duše je izkustvena vsebina, ki jo duša mora slej ko prej izpolniti. Mora??? Da – mora! Tudi če še tako »opevamo« svobodno voljo in izbiro posameznika, obstaja vzrok in namen obstoja vsega, kar je. Izhodiščni položaj je »univerzalno« znan, cilj pa tudi, čeprav je hipotetično – glede na svobodno izbiro nedoločen (vsakršna podobnost z načelom nedoločnosti v kvantni mehaniki je naključna), vendar cilj obstaja. In pot do tega cilja ni izogibanje ključnim preizkušnjam, ki nosijo določene izkušnje tudi če so neprijetne), ni »sedenje na mestu«, ni pasivno »čakanje« na nedoločljivo »srečno« in »udobno«, temveč je sprejemanje izzivov v obliki dogodkov – preizkušenj, ki nosijo izkustva, pa najsi bodo takšna ali drugačna. Ker so potrebna – kot je otroku potrebna vsakršna boleča, ali pa prijetna izkušnja v kognitivnem razvoju.

In sedaj pridemo do bolezni in vseh možnih psihofizičnih težav, ki v smislu duše niso vzrok, temveč posledica vseh materialnih in nematerialnih procesov, ki se odvijajo na nivoju človeka in duše. Ti procesi so naša čustva, misli, nameni, dejanja, »orodja«, ki jih zaženejo pa so naši možgani, usta, oči, naše telo. Vse je energija in vsaka energija ima svojo frekvenco, ki deluje tako ali drugače. In ta frekvenca deluje na načelu »bumeranga«, torej se vse, kar se dogaja v nas kot odziv na zunanje dražljaje in notranje preoblikovanje zunanjih vplivov v »lastno« energijsko frekvenco – med drugim vrača natanko v nas same – v obliki takšne ali drugačne energije značilne frekvence. In glede na kvaliteto (frekvenco) energije je tudi naš odziv – reakcija (posledica) adekvaten. Ta odziv je lahko žalost, jeza, otožnost, veselje, smeh, jok, ljubosumje, strah, fizična bolečina ali bolezen – torej trpljenje ali zadovoljstvo. In kaj potem »zdravimo« z medikamenti ali pa z različnimi energijskimi – mentalnimi ali srčnimi tehnikami? Vedno le posledico. Vedno in absolutno posledico.

Nekdo bo dejal: tehnika, ki jo uporabljam, deluje na vzroke. Lahko drži – seveda, vendar – čemu se potem bolezen ali duševno trpljenje vztrajno vrača, morda čez deset ali več let, morda čez nekaj dni … Odgovor je jasen: človek na ravni duše ni integriral določene preizkušnje kot izkušnjo v svoj »izkustveni« program.
Takšen ali drugačen terapevt je seveda opravil svoje delo po svojih najboljših zmožnostih, dosegel morda uspeh z odpravljanjem vzroka, toda zavest človeka in tudi transcendentna zavest duše tega ni mogla uporabiti v svojem razvoju (saj ni bila lastna izkušnja), kar pomeni, da si bo preizkušnjo, ki je bila vzrok trpljenja – dobesedno »ustvarila«, saj na ravni duše natanko »ve«, da je nujna lastna, osebna in duhovna izkušnja v povezavi s konkretno preizkušnjo. In ta se bo ponavljala v različnih oblikah (bolezni, strahovi …), dokler ne bo kot izkušnja integrirana v »izkustveni« program – vsebino transcendentne zavesti – zavesti duše.

Mnogokrat otroka ne moremo naučiti čutnih izkušenj z besedami in starševskimi nauki, temveč bo npr. prijel za vroč predmet, ki ga bo opekel in otrok bo zaznal neprijetno izkušnjo ter jo vzel na znanje in vgradil v svojo izkustveno razvojno vsebino. Otrok živi svoj svet, ki ni razumsko razmišljanje – zaporedno mišljenje, temveč dela po načelu spoznavnosti in le z lastno izkušnjo, ki jo bo tudi občutil (čutne zaznave so pri otrocih še izjemno razvite, ker so na fiziološkem nivoju primarne, odrasli uporabljamo v večji meri analitiko in logiko – razum) in s tem pridobil novo izkušnjo v tem življenju.

Na podoben način tudi človeška zavest ne sprejema »instant« izkušenj, katerih ni sama izkusila in jih na določeni stopnji zavesti tudi mora – v smislu napredka – razvoja zavesti. Na ravni duše gre za povsem adekvaten proces in mehanizmi – preizkušnja – izkušnja – se ne razlikujejo, gre le za drugačne energijske strukture. Da se duša nekaj nauči, mora izkusiti sama, ne iz pripovedovanja ostalih, ne skozi različne terapevtske odprave simptomov, ki nakazujejo zastoj v razvoju, ki so posledica napačnega delovanja.

Zato pa v duhovno-globalnem ali pa osebnostno celovitem smislu ne moremo govoriti o nadzoru lastnega življenja, saj gre za življenje ali razvoj duše, ki ga urejamo sami, vendar ne z nadzorom (ki je v polni meri povsem nemogoč), temveč s sprejemanjem izzivov, ki nam dajejo nova znanja, nove izkušnje, ki nam dajejo notranjo vsebino in kvaliteto, da bomo skozi naslednje izzive in preizkušnje šli brez trpljenja in bolečin, čeprav se jih v polni meri nikoli ne moremo izogniti. Lahko – za kratek ali daljši čas, vendar nam te izkušnje, ki smo se jim začasno izognili – primanjkujejo v celoviti evoluciji osebnosti človeka in zavesti duše.

Nekateri procesi – tehnike izbrišejo različne strahove, bolečine – skratka trpljenje. Če je v takšnem primeru zavest duše na dovolj visokem nivoju, da to sprejme v svoj lasten program kot »resnični« uvid v namene in posledice svojega delovanja, torej sprevidi osnovni zakon karme, lahko izbere po načelu svobodne izbire in volje drugačno pot – povsem drugačno delovanje in preseže dotedanje negativne vzorce – prepričanja, ki jo omejujejo v evoluciji. Tedaj je terapevt dosegel uspeh, vendar brez ozaveščanja in sodelovanja »pacienta« – ne gre. Ta bo to dosegel le, če je njegova zavest na dovolj visoki ravni, ki omogoča storiti korak naprej.

Večinoma gre za »popravke« rezultatov preteklih preizkušenj, in mnogokrat je duša v tem času naredila dovolj poti v razvoju – nabrala dovolj izkušenj, da lahko prestopi stopnico v evoluciji, ki jo nekoč na tisti stopnji – ni bila sposobna. Sedaj pač. Nikakor pa terapevt trajno ne more pomagati nekomu, ki se srečuje s preizkušnjami, ki pomenijo tekoče lekcije v življenju – v evoluciji duše. Terapevt s pomočjo boga človeku nekaj da – razrešitev preizkušnje, rešitev kot izkušnjo, vendar je človek ne more sprejeti in vgraditi vase, ker je enostavno ne razume, saj jo ne sprejema, ker ni lastna – ni osebna integrirana izkušnja, temveč »vsadek – tujek«, ki je v bistvu moteč element v duhovni strukturi. Mi lahko sprejmemo nekaj, kar sami vgradimo v svojo vsebini, kar smo sprejeli kot »svoje«, nikakor pa nekaj kot tujo izkušnjo, kot zunanji nauk ali energijo, ki enostavno ni naša in je naša zavest na trenutni ravni ne identificira kot del lastne vsebine.

In kakšen bi bil zaključek mojega subjektivnega razmišljanja? Delajmo, učimo se, rastimo z lastnimi izkušnjami, sprejemajmo trpljenje kot preizkušnje, ki jih z vztrajnim in večnim učenjem lahko razrešimo sami. Na svoji poti evolucije so ljudje – duše, ki nam lahko pomagajo, ki NAM pomagajo, če bomo takšno pomoč v obliki novih znanj sprejeli. Ne bodimo večni pacienti, bodimo večni učenci, ker le tako bomo hodili tisto pot duše, ki si jo sami izberemo. Ne bojmo se izzivov in bolezni ter trpljenja, ne bojmo se strahov in fizičnih tegob, vse to so le indikatorji v mehanizmu dojemanja in sprejemanja. Svojo energijo ne mečimo stran zaradi večnega nadzora okolice, ker s tem krepimo strah pred izkušnjami. Ne kontrolirajmo svoje življenje v vseh vidikih, saj na tak način le izgubljamo energijo, obenem pa stojimo na mestu v svojem razvoju – ubežali ne bomo niti eni sami malenkosti, ki nam je namenjena.

Zavedajmo se svojega potovanja duše skozi mnogo življenj in temu primerno sprejmimo življenje kot je, saj z opazovanjem, sprejemanjem in ljubeznijo bomo zlahka prešli – brez vsakršnega naprezanja z nadzorom lastne transformacije zunanjih dejavnikov v svoje dojemanje – vsakršen izziv in vsakršno preizkušnjo. Včasih zlahka, včasih težje. Trpljenje nas uči, ljubezen nas pelje iz trpljenja. Podarjena energija naj bo le dlan, ki nam pokaže smer, po kateri bomo šli, naj ne bo večna roka reševanja, saj svojo pot v končni obliki moramo prehoditi mi sami – vsak posebej. Naše poti se razlikujejo, čeprav so končni cilji isti in enaki. V vsej Enosti se vedno močno zavedajmo osnovne in tudi končne resnice svojega lastnega individuma v obliki osebne in povsem lastne integritete.

Delo terapevta je pomembno, vendar je le pomoč, nikoli ni končna rešitev. Nihče namesto nas samih ne bo prehodil naše poti. Z učenjem si lajšamo svobodno izbiro, z ljubeznijo v srcu pa lajšamo lastno evolucijo duše.