Cepljenje ena najbolj pogubnih katastrof v zgodovini človeštva?

Čeprav uradna medicina pravi, da je cepljenje učinkovita in varna zaščita pred številnimi boleznimi, pa številne raziskave nasprotujejo tej trditvi. Večina dokazov, ki govori proti imunizaciji, kot o varnem in učinkovitem postopku, izvira iz medicinskih virov, glavni pobudniki proti tem metodam so prav ljudje iz medicinskih krogov – tisti, ki so odkrili resnico.

Veliko teh dejstev je opisanih v knjigi Cepljenje in imunizacija, nevarnosti, zablode in alternative, s podnaslovom: dejstva, ki bi jih morali poznati vsi starši. Avtor Leon Chaitow se celo sprašuje ali ni morda cepljenje ena najbolj pogubnih katastrof v zgodovini človeštva. Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

Katastrofalni rezultati cepljenja proti kozam

OGLAS

V letih 1870-71 so koze razsajale v Nemčiji. Zbolelo je preko milijon oseb in 120 tisoč jih je umrlo. 96% teh je bilo cepljenih. Nemški kancler Bismarck je vladam različnih nemških držav poslal nagovor, v katerem je bilo navedeno, da so številne ekcemske bolezni posledica cepljenja in da so se »upi, ki smo jih gojili o učinkovitosti virusa govejih koz – kot preventive za koze – izkazale za popolnoma zmotne.« Koze so v Veliki Britaniji močno upadle do konca druge svetovne vojne, tako da je več otrok umiralo zaradi cepljenja kot pa zaradi bolezni same. Poročila iz Splošnega registra z datumom 12. februar 1964 kažejo, da v 25 letih, skoraj dve tretjini otrok, rojenih v Angliji in Walesu, ni bilo cepljenih proti kozam. V tem obdobju so zaradi koz umrli štirje otroci, mlajši od pet let, izmed preostale tretjine cepljenih otrok jih je zaradi reakcij na cepivo umrlo nič manj kot 86, še mnogo več jih je bilo zaradi cepiva hudo prizadetih. Že gole številke kažejo dovolj pošastno sliko. Cepljenje proti kozam se je nadaljevalo še vrsto let potem, ko je bolezen že izginila, zaradi tega je v obdobju osemindvajsetih let popolnoma po nepotrebnem umrlo 115 otrok, mlajših od pet let.

Cepljenje proti tuberkulozi povzročilo smrti

Profesor Wallgren, ki je v precejšnji meri odgovoren za uvedbo cepiva BCG na Švedskem, je po raziskavi težkih reakcij pri petih pacientih, od katerih so štirje po tem cepljenju umrli, izjavil: »Doslej smo javno spodbujali, naj se BCG cepljenju podvrže kolikor je le mogoče veliko ljudi, četudi ni bilo očitnega vzroka za izpostavitev bolezni. Z nenevarnostjo, ki jo razglaša naša propaganda, se ne moremo več strinjati.«

Škandal s cepivom proti otroški paralizi

Bilo je 12. Aprila 1955, ko je ustanova za otroško paralizo z uporabo vse mogoče reklame sporočila svetu, da je cepivo, ki ga je izumil dr. Jonas E. Salk, »varno, močno in učinkovito«. Samo trinajst dni zatem, ko sta celotni ameriški tisk in radio glasno pozdravljala cepivo kot enega največjih medicinskih odkritij stoletja, in dva dni zatem, ko je angleški minister za zdravstvo najavil, da bo nemudoma začel s proizvodnjo cepiva, so prišle prve novice o katastrofi. Otroci, cepljeni z eno znamko cepiva, so zboleli za poliomelitisom. V naslednjih dneh so prihajala poročila o vse več podobnih primerih. Med cepljenimi je bilo 168 potrjenih primerov poliomelitisa, s šestimi smrtnimi izidi, in šest smrtnih izidov pri tistih, ki so imeli stik z otroki, ki so prejeli Salkovo cepivo.

Zakaj je cepivo tako nevarno, ker pride direktno v kri?

Mnoge bakterijske infekcije, do katerih pride po naravni poti, izvedejo svoj napad v črevesju, cepitveni postopek pa napadalca ponavadi pripelje skozi krvotok. To lahko primerjamo z razliko med zaužitjem kačjega strupa, ki bi komaj imelo kakšen učinek, in z vnosom tega v krvotok, kar bi pripeljalo do zelo toksičnih posledic. Prav tako bi se morali zavedati, da imunski sistem otroka še ni popolnoma razvit in da se do svojega polnega potenciala razvija počasi, z izpostavljanjem vrsti mikroorganizmov iz naravnega okolja. Napad na imunski sistem, preden je ta imel čas, da se razvije in dozori po naravni poti, naravnost izziva katastrofo.

Katastrofa s cepivom proti tifusu

18. septembra 1945 je Lancet objavil, da je prišlo do izbruha tifusa v vrstah zavezniške vojske, obolelo je 80 oseb, od katerih jih je moralo več kot polovica ostati v bolnišnici, dve osebi sta umrli. Vsi so bili cepljeni proti tifusu vsaj trikrat. Vojaški zdravnik, podpolkovnik Donegan, je priznal, da so jim njihovi nadrejeni zapovedali: tiste, ki so imeli tifus in so bili cepljeni, naj označijo z drugim imenom bolezni – in to so tudi storili. Vse to pomeni, da so medicinske statistike nesmiselne – ustvarjene zgolj v podporo cepljenju. Dokazano je, da je tifusno cepivo še posebej neučinkovito, to nenazadnje potrjujejo tudi številne javne predstavitve, na katerih je bilo dokazano, da ogromne količine oralno zaužitih mikroorganizmov nujno ne povzročijo bolezni. Leta 1916 je v Torontu »nemoč« mikroorganizmov demonstriral dr. Fraser s skupino svojih sodelavcev, zaužili so na milijone tifusnih bacilov, ne da bi zaradi tega utrpeli škodljive posledice. Tifusu se izognemo z javno in osebno higieno.

Cepljenje proti davici povečalo število bolnikov s to boleznijo

V Nemčiji, kjer je bila imunizacija obvezna, je v zmedi in neredu leta 1945 prišlo do močnega povečanja števila obolenj. Kljub množičnemu imunizacijskem programu je število obolelih naraslo s 40 tisoč na več kot četrt milijona. V Parizu je leta 1944 – kljub obveznemu cepljenju – prišlo do 30-odstotnega povečanja števila obolelih. Na Madžarskem, kjer je bilo obvezno cepljenje uzakonjeno leta 1938, je število primerov v dveh letih naraslo za 35%. V nevtralni Švici, kjer je bilo cepljenje obvezno od leta 1933, se je v ženevskem kantonu med letoma 1941 in 1943 število obolelih povečalo kar za trikrat. Na Norveškem, kjer niso cepili, je v istem času za davico obolelo le petdeset ljudi.

Oslovski kašelj in ošpice sta praktično izginila že pred uvedbo cepljenja

Do trenutka, ko se je sredi petdesetih let začela množična imunizacija, se je stopnja smrtnosti zmanjšala za približno 80%. Od takrat se je upadanje nadaljevalo, čeprav manj opazno. Dr. Robert Mendelsohn: »Tveganje, ki je povezano s cepljenjem proti ošpicam, je po mojem mnenju nesprejemljivo – četudi bi obstajali prepričljivi dokazi o tem, da cepivo deluje. A ne obstajajo. Leta 1900 je zaradi ošpic umrlo 13,3 ljudi na 100 tisoč prebivalcev. Do leta 1955, pred prvimi cepljenji proti ošpicam, je smrtnost upadla za 97,7%. »Te številke predstavljajo močan dokaz o tem, da so ošpice izginjale pred začetkom cepljenja. Leta 1978 je preverjanje v 30 državah pokazalo, da je bila več kot polovica otrok, ki so oboleli za ošpicami, cepljena.«

Cepljenim otrokom uničijo imunski sistem

Mnoge študije so pokazale, da ženske, ki so bile imunizirane v otroštvu, zelo pogosto nimajo protiteles. Dr. Mendelsohn: »Večina otrok pri krvnih testih, ki so narejeni le štiri do pet let po cepljenju, ne kaže nobenih znakov imunosti. Zaradi imunizacije velika večina žensk danes nikoli ne pridobi naravne imunosti. Če se njihova imunost, ki je posledica cepljenja, izrabi, lahko obolijo za rdečkami prav med nosečnostjo, to ima seveda škodljive posledice za njihovega nerojenega otroka.« Nobelov nagrajenec, dr. John Elders, v New England Journal of Medicine navaja, da cepljenje mladih deklet poveča, ne pa zmanjša možnosti, da bodo kot odrasle osebe obolele za rdečkami, kajti cepljenje – za razliko od naravno pridobljene bolezni, ki nudi popolno zaščito pred ponovno okužbo – daje le delno zaščito. Med leti 1963 in 1968 je bilo proti ošpicam cepljenih 750 tisoč otrok. Mnogi od njih so zdaj kot odrasli mladi ljudje izpostavljeni tveganju tako imenovanih »netipičnih ošpic«. Pojav »netipičnih« ošpic so odkrili še 16 let po cepljenju. Kot kaže ima okoli 50% tako cepljenih otrok okvarjene imunske sisteme, zaradi česar je njihova sposobnost ustreznega odziva na ta virus trajno spremenjena.

Skoraj vsi cepljeni vojaški naborniki zboleli za rdečkami

V Australian Nurses Journal se je maja 1978 pojavil članek, ki je predstavil neovrgljive dokaze o neučinkovitosti cepljenja. Dr. Beverley Allan z univerzitetnega oddelka bolnišnice Austin, v Avstraliji, je opravila poskuse z vojaškimi naborniki, ki so bili, glede na krvne teste, slabo odporni na rdečke. Potem, ko so jih imunizirali z oslabljenim virusom, so se nastanili v vadbenem taboru, v katerem je v preteklosti redno prihajalo do epidemije rdečk. Štiri mesece po imunizaciji je prišlo do izbruha bolezni, ki je prizadel 80% »zaščitenih« moških.

Cepljenje ustvarja velik dobiček

Propaganda, ki je naklonjena cepljenju, je osvojila mišljenje množic in vplivala na medicinsko razmišljanje ter na merila oblasti in mednarodna merila o brzdanju bolezni. S tem začenjamo posegati v domeno politike in ekonomije, kajti dobički, ki jih je moč iztržiti na tem področju, so zares veliki.

Cepljenje lahko povzroči raka

Zaradi vnosa tujih snovi iz cepiv v telo pa se zgodi najpomembnejša sprememba med vsemi: do določene mere se spremeni genetski material, ki skrbi za podvajanje celic v telesu. Morda je to celo najhujša od vseh dolgoročnih posledic imunizacije, lahko namreč pride do zapletov, zaradi katerih bi lahko rekli, da imunizacija spremeni celice. To vodi do nastanka raka in do telesnih sprememb, ki tako prizadete celice lahko prepoznajo kot »tuje«, lahko se sproži imunski odziv, ki se usmeri neposredno proti njim.
V ZDA naj bi letno zaradi cepiv umrlo deset tisoč otrok
Dr. Mendelsohn: »Sumim – in ta sum delijo z menoj tudi drugi v mojem poklicu – da je skoraj 10 tisoč smrti zaradi NNSD (nenadna, nepričakovana smrt dojenčka) vsako leto v Združenih državah povezanih z eno ali več cepivi, ki jih otroci prejemajo rutinsko. Najverjetnejši krivec je cepivo zoper oslovski kašelj, lahko pa gre tudi za katero od drugih.« Dr. William Torch z medicinske fakultete v Nevadi je opozoril, da je DPT (cepivo davice, oslovskega kašlja in tetanusa) lahko vzrok za NNSD. V enem od preučevanj je opazil, da sta bili dve tretjini od 103 otrok, ki so umrli zaradi NNSD, imunizirani tri tedne ali manj pred smrtjo. Mnogi so umrli v prvem dnevu po cepljenju.

Množična smrt otrok Aboridžinov zaradi cepljenja

Smrtnost otrok Aboridžinov se je dramatično zvišala v začetku 1970-ih, leta 1970 se je podvojila, še bolj pa se je povečala leta 1971, ko je na nekaterih območjih severnega teritorija od tisoč otrok umrlo kar 500. To je bilo seveda popolnoma nesprejemljivo, a vendar se je zdelo, da je problem nerešljiv. Notranji minister za to področje je zaprosil za nasvet dr. Kalokerinosa. Ta opisuje, kako je odkril rešitev: »Nenadoma mi je bilo jasno. Pospešeno smo imunizirali otroke,« je dejal Ralph, minister. Moj bog! Že leta vem, da je cepljenje lahko nevarno, pa ne, da sem to tveganje še podcenjeval?«

Zaradi cepiv uničenih na tisoče življenj otrok in njihovih staršev

Profesor Stewart je med leti 1951 in 1956 svoje štiri otroke cepil na običajen način, da pa zdaj – po vseh izkušnja in opravljenih raziskavah – tega ne bi storil niti v sanjah. Njegova izjava o tem je jasna in nedvoumna: »Niti slučajno ne dvomim o tem, da je samo v Veliki Britaniji na stotine – če ne na tisoče – zdravih otrok brez potrebe utrpelo nepopravljive okvare možganov, zaradi česar so bila uničena njihova življenja in življenja njihovih staršev.« Je lahko še kaj bolj bridkega in žalostnega, kot videti uničeno življenje svojega otroka – uničeno zaradi postopka, ki naj bi ga zaščitil? Kakšno trpljenje in bolečine je to povzročilo! Nevrološke okvare so skoraj hujše kot smrt. »Živa smrt« otroka, ki je obsojen na vegetiranje, je za tiste, ki tega niso doživeli sami, nepredstavljiva.

Cepljenje lahko poškoduje genetski material

Postopke cepljenja dolžimo za spremembe v genetskem materialu telesnih celic in sodelovanje pri oslabelosti celotne imunske učinkovitosti. Zaradi vseh teh posledic so množične imunizacije glavni osumljenec za čedalje več malignih bolezni pri otrocih. V tovrstnih okoliščinah opazimo še eno spremembo, tako imenovano zmanjšano imunsko odpornost. Lahko je na primer, zmanjšana učinkovitost priželjca, ta je zadolžen za proizvodnjo hormonskih izločkov, ki so vitalnega pomena pri proizvodnji specializiranih sprememb v limfocitih, zadolženih za zaščito telesa.

Kaj so to avtoimunske bolezni, ki jih tudi povzročajo cepiva?

Dr. Robert Mendelsohn: »Avtoimunsko bolezen lahko preprosto razložimo, če rečemo, da telo – ko njegov obrambni sistem ne more več razlikovati med tujimi napadalci in navadnimi telesnimi tkivi – začne uničevati samega sebe. Smo mumps in ošpice prodali za raka in levkemijo?«

Zaradi cepljenja ljudje ne prevzamejo odgovornost za svoje zdravje

Splošne ugotovitve o imunizacijskih postopkih: so vzrok za dolgoročne spremembe v imunskem sistemu, v celični in genetski strukturi, kar ima za prihodnje zdravje nepredstavljive posledice. To je glavni dejavnik pri tem, da so ljudje prepustili odgovornost za svoje zdravstveno stanje medicinski stroki, zaradi tega se tudi izogibajo dejavnostim, ki koristijo dobremu zdravju: zdravi prehrani, ustrezni vadbi…

WHO priznala, da je najboljše »cepivo« zdrava prehrana

Študija Svetovne zdravstvene organizacije pravi: »Najboljše cepivo proti običajnim infekcijskim boleznim je ustrezna dieta.« Slaba prehrana je verjetno najpogostejši vzrok oslabljenega imunskega sistema.

Nemški zdravnik ima slabo vest zaradi cepiv

Wolfgang Ehrengut, nemški zdravnik in imunolog: »Ne sme biti res, da cepivo, ki naj bi reševalo življenja, že štirideset let ubija in povzroča možganske okvare pri tolikih otrocih, da je to preprosto nesprejemljivo. Kaj bomo storili, če je temu res tako? Kako bodo lahko zdravniki, ki so z nevrotoksičnimi cepivi rutinsko cepili že na milijone otrok, s tem spoznanjem še kdajkoli živeli?«

Čas je, da zavpijemo: dovolj!

Nevarnosti cepljenja segajo od pretenj pred možgansko okvaro in smrtjo, do raka in drugih hudih bolezni destruktivne narave. Prav tako lahko vidimo, kako se razdiralna sila imunizacije kljub neuspehom in katastrofi vali naprej, opotekajoč se od polomov in razprtij znotraj »medicinske bratovščine«, kljub temu še vedno uspeva dajati vtis rešitelja človeštva. Čas je, da zavpijemo: dovolj.

Pri zdravem človeku virusi nimajo moči

Doktorja Kalokerinos in Dettman: »Odgovornosti ne gre iskati v tem, kar povzročijo virusi in bakterije, temveč v tem, kar povzroči, da se virusi in bakterije razvijejo v patogene in postanejo napadalni.« Usodno poudarjanje pomembnosti mikroorganizma kot najpomembnejšega dejavnika – namesto spoznanja, da je njegova sposobnost povzročiti škodo odvisna od tega, ali je gostitelj zdrav ali ne – je pripeljalo do zmanjšanja odgovornosti posameznika za vzdrževanje lastnega zdravja. Higiena in zdravje ter doseganje tega s pomočjo optimalne prehrane in osredotočanjem na tiste dejavnike, ki podpirajo in zvišujejo naravne obrambne sposobnosti telesa – to so najbolj zaželeni cilji preventivne medicine. Pasteurjevo zapuščino pa lahko označimo kot tisto, ki je človeka odvrnila od tega cilja.

Pojedel ogromno virusov in ostal zdrav

Dokaze za nesposobnost zelo nevarnih mikroorganizmov, da bi »povzročili« bolezen v nenaravnih okoliščinah, so številni pionirji imunologije demonstrirali na nenavaden način. Dr. Max von Pettenkofer, pionir na področju higiene, je zaužil milijone patogenih bacilov kolere, te so vzeli osebi, oboleli za to usodno boleznijo. Da bi predstavil svoje poglede, se je istemu poskusu podvrgel tudi veliki ruski patolog Elie Mechnikoff, enako so na začetku 20. stoletja storili tudi številni drugi eksperimentatorji. Najhujše, kar se je zgodilo, je bila blaga diareja. Zdravo telo lahko prenaša in obvladuje večino patogenih snovi. Veliko ljudi zaradi revščine, podhranjenosti, slabe higiene in nevednosti ne more vzdrževati obrambnih sposobnosti, ki bi se uspešno upirale napadom mikroorganizmov.

Zdravje je odvisno od pravilnega življenja

Pionir naravnega zdravljenja Henry Lindlaher: »Zdravje je odvisno od pravilnega življenja, kar pomeni naše navade: razmišljanja, čutenja, dihanja, prehranjevanja, pitja, vadbe, umivanja, oblačenja in tudi naše spolne in družbene aktivnosti, ki morajo biti v harmoničnem odnosu z zakoni našega bitja.« Prehrana in drugi vidiki psihološke in fiziološke narave človeka so vredni precej večje pozornosti kot virus ali mikrob, ki lahko – v zanj ustreznih pogojih – povzroči razdejanje.

Avtor: Damjan Likar

foto: freedigitalphotos.net