Že več kot dva tedna v sebi ignoriram besede, ki »letijo čez mene« ob pogledu na trenutno situacijo. Nekako se mi je zdelo, da smo že tako na vsakem koraku obkroženi, prepojeni z informacijami, takšnimi in drugačnimi, o trenutnem dogajanju. Kot da drugega več ni. In na vse to nisem želela pristavljati svojega lončka. Ampak besede ne izginjajo, čedalje bolj intenzivno odmevajo v glavi, tako sem (končno) sprejela, da so najbrž tu z razlogom in da je čas, da se jim preneham upirat. Očitno jih nekdo potrebuje. In svet je v situaciji, ko moramo, bolj kot kadarkoli prej, združiti moči, si pomagati, ozaveščati, deliti znanje, saj je na drugi strani zagotovo nekdo, ki v tem trenutku potrebuje ravno to.
Torej situacija, kakršno imamo trenutno, je tu. Je realna, je del naše realnosti, našega življenja, pa karkoli si že mislimo o vsem skupaj. Karkoli se je dogajalo v preteklih tednih, se je. Ničesar ni moč spremeniti. Kar se bo dogajalo v prihodnjih tednih, se bo. Ne moremo vedeti, prav tako na globalen potek dogodkov nimamo vpliva. V vsakem trenutku pa imamo vpliv, imamo moč, imamo izbiro. A le v točno tem trenutku. In potrebno oz. koristno je ozavestiti, da se naš vpliv ne nanaša le na naša dejanja, temveč da svet, realnost, življenje … ustvarjajo tudi naše misli, naša čutenja, vibracija, ki jo oddajamo v okolje in se po principu karme vrača nazaj k nam.
Vesolje je eno samo, mi pa smo del Vesolja. In ne nismo ločeni, kot se nam ustvarja privid skozi perspektivo življenja na Zemlji, tako kot tudi delec zraka ni ločen od preostalega zraka, pa čeprav bi se posameznemu delčku iz lastne perspektive morda tako dozdevalo. Zato je pomembno, kaj vsak od nas misli, čuti, počne, saj čisto vsak prispeva in ustvarja celoto.
Zato je pomembno, kaj oddajamo v Vesolje, kaj oddajamo v okolje, kaj čutimo, mislimo, počnemo!
Če želimo vplivati na svoj prispevek, moramo najprej ozavestiti, kaj oddajamo.
Kaj je pravzaprav temeljni občutek, ki ga trenutna situacija sproža v nas?
Vsem nam je skupen primaren strah prej Smrtjo. Ta strah je vedno prisoten v nas, a o njem ne razmišljamo, pravzaprav ne želimo razmišljati, tlačimo in potiskamo ga globoko v polje nezavednega in se z njim ne želimo soočiti. In aktualna situacija močno trka prav na ta primaren občutek! V nas krepi zavedanje o minljivosti. Uči nas, kako deluje narava, kako deluje življenje. Pa saj to vedno vemo, a potiskamo stran in se obnašamo, kot da za nas zakon narave ne velja. Nekje globoko v sebi sicer vemo, da bo veljal … nekoč, a zamahnemo z roko, ker se prepričamo, da je ta nekoč še daleč. In potem pride splošna situacija, ki nam pove, da na ta nekoč nimamo vpliva, in v resnici ne vemo, ali bo ta nekoč čez sto let ali pa morda jutri. Naravnemu koncu življenja se upiramo, nočemo ga sprejeti. Ko nam življenje ponudi situacijo, dogodke, ki nas opomnijo, da je temu tako, nas zagrabi nelagodje, strah, tesnoba, panika.
Namesto strahu pred smrtjo, se posvetimo Življenju. Strahu, da ne bomo živeli. Pravzaprav ne strahu, temveč Življenju samemu! Sprejmimo, da je življenje na Zemlji sestavljeno iz dveh polov, iz nasprotij, iz rojstva, iz smrti, iz sreče in bolečine, smeha in solz, svetlobe in teme … Ne moremo se izolirati od enega izmed polov. Vse je tu in vse je prav. Tudi, če nam ni všeč. Prej kot to zares sprejmemo (sprejmemo, ne sprijaznimo), lažje in bolj polno lahko živimo.
Izkoristimo torej priložnost (ja, priložnost!), ki nam jo ponuja trenutna situacija. Ozaveščajmo sebe, svoje misli, čutenja, strahove in jih postopoma sproščajmo, razvijajmo zaupanje v Življenje, da je vse, kar se dogaja, iz nekega morda nam v tem trenutku nerazumljivega razloga, potrebno in prav. Na Zemlji v nobenem primeru ne bomo večno. Ne vemo, koliko časa imamo. Tega zares nikoli ne vemo. Zato izkoristimo čas, ki nam je na voljo. Izkoristimo ta trenutek, ker je to v resnici vse, kar imamo. Živimo sebe, svoje življenje, raziščimo, kaj je v resnici naše in kaj vsiljeno oz. kaj smo posvojili kot svoje z vplivom okolja, družine, družbe … Sedaj imamo resnično priložnost za to.
V času, ko smo (več) doma, se posvetimo sebi, svojim najbližjim. Zares ni potrebe, da smo vseskozi priklopljeni in prilepljeni na novice, socialna omrežja, informacije … Verjemite, da bodo vse potrebne informacije pravočasno prišle do nas, tudi če ne spremljamo novic nenehno. Namreč nenehno hlastanje za novimi informaciji ustvarja v nas nelagodje, strah, paniko. To so naša občutja, misli. Vibracijo, ki se ustvarja v nas pa širimo na vse, to oddajamo v Vesolje in s tem vplivamo na vse (kot delček zraka, ki ne more biti ločen od preostalega zraka, kot sem zgoraj napisala)!
In če poznamo zakonitosti karme, vemo, da vse kar oddajamo, dajemo sebi. Kar sejemo, to žanjemo. Kaj mislite, kaj lahko žanjemo, če sejemo strah, tesnobo, paniko? Karma se ne nanaša zgolj na naša dejanja, temveč na vse – na naše misli, čutenja, z vsem se ustvarja naša frekvenca, frekvenca sveta.
Zato je resnično pomembno, kaj v tem trenutku mislimo, čutimo, počnemo! Pomembno je, da se zavemo, da imamo izbiro, da se lahko svobodno odločamo, kakšno vibracijo bomo oddajali.
A mir in zaupanje v Višji namen lahko ohranimo in razvijemo le, če se umaknemo od novic in obrnemo vase. Če si dovolimo začutiti sebe, svoje občutke, si jih priznati, začutiti v vsej polnosti, jih sprejeti in nato spustiti. Sprejeti življenje v celoti in samo v delih, ki so nam všeč. Samo v delih, ki niso neprijetni in ne nosijo bolečine. Če si v vsej polnosti ne dovolimo čutiti bolečine, ko je čas zanjo, potem tudi ne moremo v polnosti živeti in čutiti radosti. Pomembno je, da damo tudi manj prijetnim situacijam v življenju svoje mesto, ni pa potrebno, da to dodatno gojimo in se valjamo v tem! Da bi vse to lahko storili, pa potrebujemo tišino, potrebujemo mir, potrebujemo umik vase, z nenehnimi dražilci pozornosti, je to nemogoče. In ko smo v miru, nas ta po soočenju z neprijetnimi občutki, slej ko prej prežame. In potem je to vibracija, ki jo oddajamo v okolje. In to je tisto, kar svet v tem trenutku potrebuje!
Seveda, to ne pomeni, da moramo 24 ur na dan meditirati in se odrezati od vsega in vseh. Prav je, da delujemo, pomagamo sebi in drugim na načine, na katere lahko. A ne z vibracijo strahu in panike, temveč z vibracijo miru, zaupanja in ljubezni!
Z ljubeznijo,
Andreja
