Človek kot telesno, duševno in duhovno bitje 2. del

V prvem delu članka smo govorili o tistem, kar lahko poimenujemo “persona”, oziroma o minljivem delu človeka. Sedaj bi pa nekaj povedali o tistem drugem delu, ki mu pravimo “individua”.

Individua

“Individua” ali “individuum” je latinska beseda in pomeni “to, kar je nedeljivo, to, kar se ne spreminja, kar je neuničljivo”. V skladu s klasičnimi filozofskimi učenji se to po navadi nanaša na naš nesmrtni del, našo nesmrtno dušo.

Individua je tisti del človeka, ki se je sposoben zavedati sebe, ki nosi zavest o svojem lastnem obstoju. Telo in psiha sta tako samo nosilca zavesti. Sta kot kočija, v katero so vpreženi konji, individua pa je kot kočijaž. Ko minejo vse nevihte življenja in se telo vrne k svojemu izvoru, ostane samo tisto neumrljivo, naš nesmrtni Jaz. Ko se potopimo globoko vase in premišljujemo o sebi ter o smislu življenja, se dotaknemo svoje individue, svojega pravega jaza.

OGLAS

Individua ni podvržena času in njegovim neprestanim spremembam. Na vzhodu pravijo, da je to tisti del nas, ki potuje iz življenja v življenje, iz inkarnacije v inkarnacijo. To pomeni, da smo obstajali še pred tem življenjem, obstajamo zdaj in bomo obstajali tudi še takrat, ko ne bomo več v tem telesu.

Pravijo še, da obstajajo tri značilnosti, trije temeljni principi individue. Zato jo v grški filozofiji imenujejo tudi “triada” (gr. trias). V Indiji te tri značilnosti imenujejo: manas, budi in atma.

1. Manas – čisti um, božanska inteligenca

Za človeka je značilno, da ima poleg konkretnega, vsakdanjega uma ali razuma tudi čisti oziroma filozofski um. To je “božanska” inteligenca, neegoistični um, ki ni umazan z željo, zre z odprtimi očmi v prihodnost ter ni obremenjen z vsakdanjimi težavami niti s trenutnimi stanji.

Je tisti del nas, ki sanja o vzvišenih idealih, o pravici in resnici med ljudmi, tisti del nas, ki sanja novega in boljšega človeka, nov in boljši svet.

Čisti um teži k spoznanju resnice in preseganju zablode. Na stvari gleda z vseh strani in z vseh perspektiv, da bi se lažje približal resnici. Tako nam omogoča pravilno izbiro.

Povezan je s Platonovim svetom nesebičnih idej ali arhetipov, iz katerega s svojo sposobnostjo imaginacije črpa ideje. Po klasičnem učenju je del velike univerzalne inteligence, ki prežema celoten univerzum ter ga je oblikovala in uredila.

Na Vzhodu ga imenujejo “manas”, nosilec samozavedanja, um, ki nam omogoča, da se zavedamo sebe.

Manas nima oblike, je neviden, neotipljiv. Vidi bistvo stvari. Ima sposobnost razločevanja bistvenega od nebistvenega, resničnega od lažnega. Medtem ko z razumom pridobivamo intelektualno znanje, z manasom pridobivamo resnično znanje oziroma modrost.

Kako prepoznamo delovanje z manasom? Preprosto: z manasom delujemo takrat, kadar delujemo inteligentno in nesebično v skladu s pravico ter za to ne zahtevamo nobenega povračila. Manas poleg tega ne potrebuje fizičnih dokazov, ker ima globoke notranje dokaze.

2. Budi – ljubezen, intuicija, modrost

Budi je po vzhodnih učenjih princip univerzalne ljubezni, notranja moč, ki povezuje stvari in bitja ter jim daje življenje. Omogoča sposobnost neposrednega uvida, neposrednega znanja, ki ne potrebuje ne uma ne razuma kot posrednika. Ko je um presežen, ni več razmerja med subjektom in objektom, temveč neposredno spoznanje brez spekulativne misli. Modreci so govorili, da od tod izvira moč intuitivnega dojemanja stvari, moč dojemanja resnice. Zato je na Vzhodu beseda “budi” enakovredna besedi “modrost”.

Po hindujskem učenju je um ali manas osvetljen z budijem, z univerzalno svetlobo ljubezni. Beseda “budi” izvira iz besede “bud” ali “svetloba”, “razsvetljenje”.

Univerzalna ljubezen je Platonov Eros, eden od prvih bogov, na katerem temelji celoten Kozmos. Brez Erosa oziroma ljubezni ne bi bilo obstoja, ker je tisti, ki vse prežema in povezuje. Današnjega pojmovanja erosa kot spolne sile in privlačnosti ne smemo mešati s filozofskim Erosom starih Grkov, ki s strastmi nima nič skupnega. Ljubezen ni čustvo. Čustva jo zgolj odražajo. Četudi so lahko ljubezenska čustva zelo močna, so le bledi odraz vzvišene ljubezni. Na slednji bi morali temeljiti vsi naši odnosi – s partnerjem, otroki, starši, prijatelji in z ljudmi nasploh. In ne samo ti odnosi, temveč tudi odnosi do živali, do narave, do Boga. Odnos, ki temelji na čisti ljubezni, se po Platonu imenuje prijateljstvo. Po njegovih besedah je prijateljstvo odnos med dušama in ne med telesoma. Duša nima spola in ne gleda s telesnimi merili.

Ljubezen ne zahteva nagrade ne povračila – to zahteva razum. Ljubezen se ne “zgodi”, ampak se z naporom in žrtvovanjem gradi vse življenje. Zaljubljenost je le čustvo, ki kmalu izgine. Če se ne pretvori v ljubezen, temeljno vrednost vsakega iskrenega odnosa, smo izgubljali čas. Ne pozabimo, da je ljubezen večna oziroma božanska.

3. Atma – duh ali čista volja

In na koncu te vzpenjajoče se lestve, za budijem ali dušo, kot ga nekateri imenujejo na Zahodu, je pravi jaz, “tihi opazovalec”, “najvišja iskra”, “božanska monada” ali duh. V sanskrtu je to “atma”– središče naše čiste volje, ki človeka povezuje z njegovim nebeškim izvorom.

Atma je naš višji, resnični, božanski jaz, prek katerega smo eno z večnostjo. Je neopisljiv in neizrekljiv. Vzrok vsega, kar smo bili, kar smo in kar bomo. To smo mi sami, naše Sebstvo. “Tat tvamasi” – “to si ti”, pravijo na Vzhodu.

Atma je nevidno srce, gibalo vsega, tisto, kar daje impulz čutenju, mislim in fizičnemu delovanju. Je božanska volja, ki nas žene v obstoj in ki obstoj sploh omogoča. Samo delovanje, ki temelji na volji, nas gradi, in prav zaradi svobodne volje je človek človek. Brez volje ni napredovanja, ker je osnovno gibalo življenja. Z voljo presegamo sebe in svoje omejitve. Naša vsakdanja volja je samo odraz vzvišene božanske volje našega duha. Volja v povezavi z ljubeznijo in inteligenco dela čudeže.

Največja žrtev, ki jo lahko naredi človeško bitje, je žrtev za dobrobit drugih, izhajajoča iz njegove svobodne volje.

Povzetek

Fizično in energetsko telo sta tisto, kar običajno imenujemo fizična raven. Čustveno in razumsko sta psiha ali smrtna duša, trije višji principi (inteligenca, ljubezen in volja) pa skupaj tvorijo duh.

Kvadrat je bil pogosto grafični prikaz za štiri nižje principe, četvernost ali persono, in trikotnik za tri višje principe ali triado.

Štirje nižji principi sestavljajo človekovo persono, obleko, to, kar se spreminja, to, kar se rodi in umre ter je pri vsakem bitju drugačno, tako kot se razlikujejo oblačila, v katera odenemo svoje telo. Le triada ali individualnost je tisto nedeljivo, česar ne prizadenejo niti spremembe, niti življenje, niti smrt. To je Bit, tisto večno, kar je in bo vedno obstajalo.

Čeprav v človeku obstaja vseh sedem omenjenih principov, niso vsi povsem in enako udejanjeni. Človek je prek dolgotrajne evolucije postopoma pridobil fizično telo, povezano z mineralnim kraljestvom, energijo, ki jo imajo tudi rastline, čustva, podobna tistim pri živalih, in racionalni mental, ki velja za značilnost človeka. Toda zakaj bi se morala evolucija ustaviti tukaj? Zakaj bi morali misliti, da se evolutivna pot konča pri posedovanju razuma?

Prehod iz minljivega v večno, iz četvernosti proti višjim principom zahteva žrtvovanje, ki ga lahko razumemo kot delovanje, ki je najbolj značilno prav za človeka – to je osvajanje svoje Biti, osvajanje samega sebe.