Rezultat dvanajst let natančnega in kritičnega eksperimentalnega dela vrhunskih strokovnjakov Univerze v Princetonu in drugod po svetu potrjuje, (1) da človek lahko zavestno vpliva na fizikalne procese ne glede na razdaljo med človekom in fizikalnim procesom in človekom ter (2) da človek lahko zaznava občutke drugega človeka ne glede na razdaljo med dvema človekoma.
Rezultati eksperimentov ne bi bili pretirano presenetljivi, vsaj ne za tiste ljudi, ki imajo sami kako osebno izkušnjo s telepatskim ali intuitivnim prebliskom, če ne bi potrjevali, da je vpliv tudi časovno neodvisen. Eksperimentalno so namreč potrdili tudi vplive na materijo oziroma zavest za nekaj dni vnaprej in tudi za nekaj dni nazaj.
Skeptični bralec bo seveda zamahnil z roko in rekel lari-fari. Vendar je kompetentnost raziskovalcev, priznanih na različnih področjih raziskovanj, kot so sistemi za vesoljski pogon, dinamika plazme, mehanika tekočin, kvantna mehanika, teoretična fizika in nenazadnje psihologija, več kot prepričljiva. Vodja raziskav skupine PEAR (Princeton Engineering Anomalies Research – Princetonske raziskave anomalij v tehniki) je Profesor dr. Robert Jahn, dolgoletni in zaslužni dekan (Dean Emeritus) Fakultete za tehniko in uporabno znanost (School of Engineering and Applied Science) na Univerzi v Princetonu v ZDA. Profesor Jahn je član Ameriškega fizikalnega društva in Ameriškega Inštituta za aeronautiko in astronavtiko in je bil med drugim tudi predsednik AIAA Tehničnega odbora za električne pogone, urednik revije AIAA Journal in član Svetovalnega komiteja za vesoljsko znanost in tehniko pri NASA.
Pri načrtovanju poskusov vpliva zavesti na materijo ali zaznavanja informacije na daljavo je nujno razširiti definicijo eksperimentalne ponovljivosti rezultatov, da jo prilagodimo hiper-statistični naravi interaktivnih procesov in udeležencev v teh procesih. V preteklosti so že mnoge raziskovalne skupine po svetu (od leta 1959 do 1987 je bilo opravljenih preko 800 študij, ki jih je opravilo več kot 60 različnih raziskovalcev) opravile podobne študije in vse so dobile podobne rezultate. Skupina PEAR je tako samo potrdila že prej dobljene rezultate, le da so poskusi te skupine precej bolj previdno in natančno načrtovani, preverjeni in rigorozno statistično obdelani, tako da ne puščajo več nobenega dvoma v kompetentnost objavljenih rezultatov. Obstaja pa seveda še vedno vprašanje razlage teh fenomenov.
Skupina PEAR je skrbno načrtovala dve vrsti poskusov:
(1) zavestni vpliv ljudi na generatorje naključnih števil ter
(2) poskusi zaznavanja občutkov oddaljenih ljudi, ki so bili izpostavljeni različnim situacijam.
ZAVESTNI VPLIV NA GENERATORJE NAKLJUČNIH ŠTEVIL
V prvi skupini raziskav so uporabljali štiri vrste generatorjev naključnih števil, ki temeljijo na različnih fizikalnih principih, ter dva deterministična generatorja (algoritma) pseudonaključnih števil, od tega en računalniški program in en hardversko realiziran algoritem. V prvi skupini generatorjev naključnih števil so uporabljali mikroelektronski generator (REG – Random Event Generator), ki ga poganja komercialna plošča za šum, ki vključuje polprevodniško vezje, predojačevalnike in filtre. Uporabljali so različne variante te naprave z različnimi mikroelektronskimi komponentami. V poskusih so uporabljali tudi velik mehanični kaskadni aparat in veliko linearno nihalo, kot tudi analogne dodatke k harversko realiziranemu psudogeneratorju naključnih števil. Vsi naključni generatorji so bili kalibrirani tako, da so z verjetnostjo 0.5 generirali enico in z isto verjetnostjo ničlo.
Naloga eksperimentalnih oseb je bila sedeti ob napravi brez kakršnega koli fizičnega kontakta z napravo in poskušati z zavestjo (z mislijo, namenom, voljo) vplivati na rezultat generatorja naključnih števil na tri načine: povečati število ničel, povečati število enic ali ne vplivati na izide. Pri tem je bil način vpliva izbran in zapisan vnaprej. Poskuse so ponavljali pri različnih oddaljenostih od naprave v okviru laboratorijskih prostorov kot tudi na večjih oddaljenostih do nekaj tisoč kilometrov. Osebe, ki so jih izbirali, se niso ukvarjale z nobenimi telepatskimi ali podobnimi parapsihološkimi fenomeni in nobena od eksperimentalnih oseb ni trdila, da ima kakršnekoli posebne mentalne sposobnosti. Poskuse so ponavljali tudi s časovnim zamikom: oseba je imela za nalogo vplivati na rezultate generatorja naključnih števil v preteklosti (z zamikom do 336 ur = 2 tedna) in v bodočnosti (z zamikom do 72 ur = 3 dni).
Rezultati poskusov so pokazali na relativno majhen vpliv eksperimentalnih oseb na spremembo obnašanja generatorja naključnih števil. Pri zavestnem vplivanju na povečanje števila ničel ali enic je bil rezultat vpliva v povprečju približno en spremenjen izhod na 10.000 izhodov, kar je navidezno zgolj naključje. Vendar so rezultati statistično pomembni. Podrobna statistična analiza je potrdila, da je verjetnost, da bi po naključju dobili taka odstopanja, kot so jih, manjša od ene milioninke!
Nadaljnji poskusi so potrdili ponovljivost in statistično pomembnost rezultatov. (op. avtorja: Iz majhnosti vpliva pa vendar statistične pomembnosti rezultatov lahko špekuliramo, da je ravno majhnost vpliva zavesti na fizikalne procese vzrok, zakaj možnost vpliva zavesti na fizikalne procese do sedaj niso bili priznani v znanstvenih krogih. Le redko so se v javnosti pojavljali t.i. mediji, ki so dokazovali telepatske sposobnosti, ki pa jih je bilo težko preveriti, zaradi slabe ponovljivosti rezultatov.)
VPLIVI OSTALIH DEJAVNIKOV NA REZULTATE POSKUSOV
Ko so dobili začetne pozitivne rezultate so načrtovali eksperimente, s katerimi bi odgovorili na mnoga zanimiva vprašanja: – kolikšna je ponovljivost rezultatov ene eksperimentalne osebe, – ali lahko različne osebe dosežejo podobne rezultate, – do kakšne mere na rezultate vplivajo različni parametri eksperimentalnega protokola,
ali se pojavi efekt učenja ali nazadovanja v rezultatih,
do kakšne stopnje so rezultati odvisni od fizikalnih lastnosti naprave,
ali so rezultati odvisno od prostorske in od časovne razdalje,
ali se vplivi dveh ali več oseb na napravo seštevajo ali kako drugače združujejo,
ali je opazna razlika v rezultatih moških in ženskih eksperimentalnih oseb,
ali je opazna kakšna posebna strategija uspešnih eksperimentalnih oseb.
Rezultati preko 1500 izčrpnih eksperimentalnih zaporedij s skupaj nekaj milijonov poskusov vpliva na izid v roku dvanajstih let, pri katerih je sodelovalo okoli 100 eksperimentalnih oseb, potrjujejo prvotne rezultate. Verjetnost, da bi bilo vse skupaj naključje je manj kot bilijoninka (0,000000000001), kar naključje praktično popolnoma izključuje.
Različni parametri naprav kot tudi različne naprave za generiranje naključnih števil niso imele praktično nobenega vpoliva na rezultate – pri vseh generatorjih pravih naključnih števil so bili rezultati enako pozitivni. Edina izjema so deterministični pseudogeneratorji naključnih števil, kjer vpliva zavesti eksperimentalnih oseb niso uspeli potrditi (op. avtorja: špekulativno lahko zaključimo, da je na deterministične procese mnogo težje zavestno vplivati kot na stohastične). Med posameznimi eksperimentralnimi osebami niso uspeli izluščiti kakih značilnih razlik, bila pa je očitna razlika med moškimi in ženskimi eksperimentalnimi osebami. Okoli 66 odstotkov moških je uspešno vplivalo na generatorje naključnih števil medtem ko je pri ženskah bilo uspešnih samo 34 odstotkov. Zanimivo pa je, da so najvišje spremembe (absolutno gledano) dosegle tri ženske.
Dodatne analize so pokazale, da je prva eksperimentalna serija ene osebe v povprečju uspešna, druga malo manj in tretja najmanj, četrta spet bolj uspešna in od pete serije naprej so v povprečju vse uspešne. Poskusi so bili enako uspešni ne glede na prostorsko in časovno razdaljo. Pri različnih osebah je bilo opaziti različne strategije: od vizualizacije, meditacije, identifikacije z napravo, do bolj pasivnega pristopa z branjem kake revije ali poslušanjem glasbe med samim poskusom. Za nobeno strategijo ni bilo opaziti večje ali manjše učinkovitosti.
Pri poskusih z zavestnim vplivom dveh eksperimentalnih oseb istočasno na generator naključnih števil so rezultati v povprečju statistično primerljivi z rezultati, ki jih dosega vsaka oseba posebej, čeprav so nekoliko izrazitejši. Pokazalo pa se je, da je zelo pomemben spol obeh oseb. Če sta osebi istega spola, so rezultati v povprečju obratni od namena: namesto povečanja števila ničel se zgodi povečanje števila enic in obratno. Če pa sta osebi nasprotnega spola, pa je efekt pozitiven in približno štirikrat močnejši od efekta, ki ga doseže posamezna oseba.
POSKUSI ZAZNAVANJA OBČUTKOV ODDALJENIH OSEB
V teh poskusih so bile oddaljene osebe postavljene v naključna okolja in so se čustveno in razumsko poglobile v dojemanje okolja. Občutki te osebe se potem opišejo z izpolnitvijo posebnega vprašalnika. Experimentalna oseba, ki je kilometre daleč od scene in nima nobenega apriornega znanja o sceni poskuša zaznati občutke osebe, ki je prisotna ob sceni, in izpolni enak standardni vprašalnik. Oba vprašalnika se potem zapišeta v obliki polja številk, ki se potem primerjajo z različnimi statističnimi algoritmi.
Do sedaj so opravili nekaj sto takih poskusov zaznavanja na daljavo. Rezultati so pozitivni in verjetnost, da je vse skupaj zgolj naključje, je za različne serije poskusov nekje med milioninko in bilioninko. Rezultati so neodvisni od razdalje in neodvisni od spola oseb. Prav tako so rezultati neodvisni od časovnega zamika zaznavanja od “produciranja” občutkov. Pri tem so poskušali zamikati zaznavanje do nekaj dni vnaprej ter do nekaj dni po tem, ko se je oddaljena oseba poglobila v sceno. Verjetnost pravilnega opisa občutkov je ves čas približno enaka in nekoliko večja od verjetnosti popolnega naključnega ugibanja. Torej se poskusi oddaljenega zaznavanj obnašajo podobno kot poskusi oddaljenega vpliva na mehanično napravo.
TEORETIČNO MODELIRANJE DOKAZANIH FENOMENOV
Iz rezultatov poskusov zavestnega vpliva na generatorje naključnih števil sledi neizogiben zaključek, da je človek sposoben zavestno vstaviti informacijo v zelo objektivni obliki – v binarnih bitih – v naključne fizikalne sisteme na nek nenavaden način, ki je neodvisen od prostora in časa. Iz rezultatov poskusov zaznavanja na daljavo sledi drugi temeljni zaključek, da je človeška zavest zmožna izluščiti informacijo iz druge zavesti na nek nenavaden način, ki je neodvisen od prostora in časa.
Vsak poskus razlage teh anomalij s tradicionalnim znanstvenim dialogom je nujno epistemploški. Vsi empirični efekti so močno nenavadni če že ne nepravilni za tradicionalen znastveni okvir. Hkrati vključujejo pomembne subjektiven parametre, ki jih trenutni znanstveni jezik ne vključuje. Poleg tega so rezultati neizogibno hiper-statistične narave, saj vključujejo odklone individualnih in skupinskih distribucij od normalnega statističnega obnašanja fizikalnih sistemov.
S psihološkega gledišča so kot kaže pri teh procesih vključeni zavestni in podzavestni procesi. Neodvisnost efektov od časa in prostora nujno omejuje kakršnokoli modeliranje s klasično fizikalno teorijo. Očitno je potrebno ponovno na elementarnih nivojih razdelati pristop k modeliranju realnosti. Pri tem je treba upoštevati osnovne sestavne dele opazovanih efektov:
– naključni fizikalni proces,
– zavest eksperimentalnih oseb, ki deluje z nekim namenom, voljo, željo ali potrebo
– informacija, kodirana v obliki zaporedja bitov, ki jo dobimo od naključnega procesa in
– resonanca ali vez, ki povezuje osebo z napravo ali dve osebi – zavesti. Ta vez ali resonanca omogoča prenos informacije med zavestjo in naključnim procesom oziroma med dvema zavestima.
Kakršenkoli fizikalni model ni nič drugega kot objektivizacija neke oblike subjektivne izkušnje, ki je uporabna za analitične namene. Ne smemo pa je zamešati z nobeno globjo ontološko realnostjo. Pri zaenkrat špekulativnih poskusih razlage teh fenomenov prof. Jahn predlaga, da je nujno vpeljati v znanost tudi parametre subjektivnega, kar bi seveda pomenilo popolnoma drugačen pogled na realnost, kot jo poskuša opisovati objektivna znanost, ki ne priznava subjektivne realnosti. Prav tako predlaga modeliranje zavesti z dualnostjo delec/val, ki jo srečamo v elementarnih fizikalnih delcih in svetlobi (energiji). Taka dualnost bi lahko zavesti omogočala obiti ali predreti meje in resonirati z drugimi zavestmi in določenimi aspekti okolja. Na ta način bi lahko zavest pridobivala in posredovala objektivno in subjektivno informacijo.
Kvantifikacija subjektivnega je pomembna in kompleksna naloga, ki zahteva odprto in kreativno sodelovanje med nevroznanostjo, psihologijo, antropologijo, fiziko in tehniko (in najbrž tudi biologijo in medicino, op. avtorja). Prof. Jahn meni, da objektivna in subjektivna znanost ne bosta nikakor tekmici ampak se bosta kreativno dopolnjevali. Einstein je jedrnato nakazal problem: “Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti je slepa”.
