Delo v paru je ena od najbolj osnovnih predpostavk alkimijskega procesa. Brez nje se alkimijski postopek ne bo začel. Enako velja za psihoterapijo, psihološko astrologijo in psihoanalizo. Medčloveški odnos je osnovna retorta celotne alkimijske procedure. Sam sebi je sanje razlagal samo Freud in deloma še tudi Jung; kaj kmalu pa se je ugotovilo, da se interpretacija sanj najlaže odvija v paru, saj imamo takrat na voljo dva t. i. psihična aparata, ki lahko medsebojno sodelujeta ne samo na ravni zavest – zavest, temveč tudi oziroma predvsem na ravni zavest prvega – nezavedno drugega ter obratno. Takšna kombinacija daje mnogo boljše rezultate, saj na primer omogoča osnovno interakcijo na osi transfer – kontratransfer, brez česar si ne moremo zamišljati osnovnega psihoanalitičnega procesa in kakovostnega interpretacijskega dela.
Ko se je Jung srečal z alkimijo, je takoj vedel, da so stari mojstri ves čas govorili o duševnosti. Uporabljali so cel niz slik, simbolov, tudi – ali pa predvsem – astroloških, s katerimi so na poetičen način upodabljali duševni proces preobrazbe. In ker gre predvsem zanj, nam kmalu postane jasno, da je to pravzaprav tisto, na čemer temelji vsa psihoterapija, vsaka osebnostna rast, tako duševna kot duhovna. To je bistvo razvoja, ki se mu reče tudi alkimijski proces ali opus.
Na prejšnjih predavanjih smo se ukvarjali s štirimi različnimi fazami procesa, ki ustrezajo štirim elementom: govorili smo o sežigu – calcinatiu (ogenj), o strjevanju – coagulatiu (zemlja), o izparevanju – sublimatiu (zrak) ter nazadnje tudi o raztapljanju – solutiu (voda). Solutio nam dovoli doživeti povezanost, ki je v določenih primer sicer lahko prijetna, hkrati pa nas navdaja s tesnobo in strahom. Kot smo videli, so omenjene faze res procesi, ki so globoki in pomenijo potencialno možno pot do stabilnih lastnosti, ki bi jih sicer pripisovali pripadnikom določenega znamenja, na primer v smislu: »Aha, tu imamo Ovna. Le-ta je prodoren, gre naprej in ima energijo pionirja.« Seveda jo potencialno ima, ampak za kakšno ceno? Ta cena oziroma predpogoj, da Oven razvije omenjene kvalitete, se imenuje sežig. V življenju na primer velikokrat doživlja bes in frustracijo, saj mora neprestano nekaj čakati in v tem času se mora počasi »kuhati« na ognju in čuti, kot da nekaj pomembnega notranjega gori. Podobno je na primer s pripadniki Leva. Preden Levi razvijejo tako opevane lastnosti ponosa, žara, karizme, morajo prej skozi strahovito težak proces sežiga, kjer vrejo emocije izjemnega besa, jeze in razočaranja. Ta proces se velikokrat ponavlja in ga vsi poznamo, ne glede na to, če imamo planete v nekem znamenju ali ne. Vsi na neki ravni poznamo vsako od teh štirih faz.
Alkimijski coniunctio je proces, ki je zadnji pred končnim ciljem opusa. Coniunctio je vrhunski proces v alkimiji; to je končno dejanje opusa, kjer se pojavi dokončna resolucija. V tem procesu se je moral zgoditi čudež, in sicer po dolgih letih alkimistovega dela, ko je bil stokrat »prekuhan«, »prevrtan« in je potrpežljivo trpel skupaj z materijo ter doživljal osamljenost – alkimisti so namreč pogosto delali v osami, stran od oči družbe, kuhali z vsemogočimi substancami od človeškega blata do rud, ki so jih talili na ognju. Dodajali so različne primesi, študirali astrološke konstelacije, meditirali oziroma imaginirali, si vse neumorno zapiovali ipd. Šele po vsem omenjenem je bilo možno izvesti to vrhunsko operacijo, ki se ji je reklo coniunctio.
Zapomnimo pa si, da je trdna in resnična lastna spoznanja s pomočjo dela na sebi relativno težko osvojiti in zanje je praviloma treba kar nekaj časa vztrajno, redno in zdržema delati. Coniunctio pomeni spoj ali združitev. Njegov rezultat je bil kamen – trdna snov, ki pa ni bila več spremenljiva. Kamen je bil končni proces alkimijske preobrazbe. Kamen ali tudi lapis, ki spet dobesedno pomeni kamen, se je imenoval tudi filozofov kamen ali pa kamen modrosti oz. zlato. Končni produkt torej ni nujno samo zlato, kot bi si morda naivno predstavljali stereotip v zvezi z njihovim delom. Imenovali so ga tudi »tisti, ki vse ve«, ali pa »prodirajoča voda«, pa tudi »tinktura«. Kamen je bila torej končna uresničena želja alkimista, pomenil je neko večno skrivnost, kajti v končni fazi je treba proizvesti nekaj, kar je nadvse plemenito in nespremenljivo – kar pomeni, da ga naredimo enkrat in za zmeraj.
Matjaž Regovec: Psihoanalitična alkimija – uvod v simboliko in psihodinamiko transformacije, str. 174 – 176
