Čuden svet

 Ja tole pisanje je kot kaže za mene močno katarzično dejanje. Neverjetno, potem ko zaključim s pisanjem bloga, odložim računalnik, v sebi začutim – MIR. TIŠINO. Za nekaj časa UTIHNEM. Nobene potrebe ni, da bi govorila…kar uspeh za eno žensko, a ne?

Počutim se nekako bolj jasna, definirana, svet se nekako odvija počasneje. Še vidim in slišim drugače. Dojemam drugače. Verjetno sem samo nekako bolj PRISEBNA. Pravzaprav se niti ne da opisati, je fajn če preizkusite. Ker samo če poizkusite boste v resnici imeli kaj od tega. Tele besede boste prebrali, pozabili nanje, mogoče se jih še kdaj spomnite, če se vas dotaknejo ali pa vam dajo mislit. Prav. Ampak niso besede tiste, ki jih rabimo. Ja, lahko so spodbujevalec, ampak ljudje, tisto kar ima resnično vrednost je IZKUŠNJA. Ko imate izkušnjo več ne rabite mene, da vam solim pamet…Ker veste. Potem pa mogoče lahko vi začnete solit pamet drugim…
Mogoče pride tole pisanje kot ena vrsta spovedi. Mogoče je bil to prvotni namen spovedi, da ljudje pridejo in nekomu povejo, kar imajo za povedati…in potem gredo domov in živijo svoje življenje v miru. Do naslednjič, dokler se spet nabere. Nikoli nisem razumela, zakaj stare tete v cerkvi hodijo v tiste temačne omare in kaj imajo notri za počet s tistim stricem v dolgi črni obleki???Zdaj pa razumem..ja, mogoče so se šle tete samo dobro izklepetat, ker končno so našle nekoga, ki jih vendar posluša. Ali pa se vsaj dela, da posluša. V resnici pa mogoče premišljuje o popoldanski skupini verouka. Ja, prav luškani otročki… Ne vem , lahko samo ugibam. Mogoče je bila stvar na začetku čisto dobro zastavljena, je imela dober namen in učinek. Zalomilo se je po moje, ko so strici v črnem začeli pobirati vstopnino, pa ko so začeli bolj natančno poslušati…in ugotovili, da ljudje počnemo veliko čudnih, nespodobnih reči. Nato so naglas povedali, kaj se sme in kaj ne, postavili kodeks obnašanja, pravila. In tako, znašli smo se tam, kjer ni muh..In če si kako pravilo prekršil, si se potem počutil slabo-zaradi krivde. Pa zaradi strahu, kaj se bo zgodilo s tabo, ko boš zapustil tale svet…Ti grešna duša! Ampak obstaja rešitev!..Ni bilo problema, greš(na duša) v črno omaro plačat vstopnino, kupiš srečko. Jih majo vseh velikosti, za večje in manjše grehe. Za vse velikosti, za vsakega nekaj…a ni fajn, kupiš srečko in ti je odpuščeno. Stric v črnem je velikodušen mož. Zato je mogoče srečki ime odpustek. Ja in spet je bilo vse na svojem mestu..do naslednjič. In če ne boš redno plačeval vstopnine in redno kupoval srečk, huh…te čaka ena zelo zelo dolga in vroča savna…

Bi mi v teh dneh, ko je pri nas na Zaplani pritisnil mraz kar pasala ena. Finska bi bila čisto OK. V tisto, ki jo ponujajo strici v črnem pa ne bom šla. Pa tudi srečk ne bom kupovala, pa vstopnine tudi ne, pa članarine tudi ne. Kako jim bom ušla, pravite?

OGLAS

Preprosto. Tako, da jim ne bom pustila, da UJAMEJO MOJ UM. Ne dam jim niti en delček svojega ZAVESTNEGA UMA. In zelo zelo se bom potrudila, da moj NEZAVEDNI UM POSTANE MOJ ZAVESTNI UM. Tako za vsak slučaj, da vidim, a je še kakšna ideja razen zelo, zelo dolge in vroče savne še skrita notri. Ja, zato bom naredila vse, da spoznam svoj zavestni, nezavestni, spodnji, zgornji, levi, desni, nad in pod um…

Ja, kako spremeniti scenarij, da boste pristali v zelo, zelo dolgi in vroči savni, če slučajno nimate za vstopnino in za srečke. Ali pa če tudi imate, pa bi si rajši privoščili kaj drugega, dokler ste tukaj…saj razumem, ta planet je en velik Merkator…toliko zanimivih stvari, ki bi jih radi preizkusili…Jaz vas čisto razumem, verjemite.

OK, no pa postajamo malce bolj strokovni. Leva možganska polovica ni bila nikoli moja močna plat…tako da…malo več časa sem potrebovala.

KAJ JE UJETI UM?

Ujeti um je vaša energija, uporabljena za podpiranje določene ideje, organizacije, sistema, posameznika…Da bi razumeli, moramo razumeti kako ta sistem deluje. Bom poskusila razložiti čisto enostavno. Mogoče bom potem še sama razumela.

Recimo, da ste vi (in jaz tudi), en skupek energije. Čiste energije, brez namena, lahko bi rekli čisti potencial. Potujete po vesolju, malo se zavedate sebe, malo ne…skratka ste in potujete brez kakršnegakoli namena. Eni bi rekli, da malo bluzite po vesolju. Ne veste kdo ste, še manj od kod prihajate in še manj kam greste. In zelo zelo malo se vam sanja, kje ste zdaj. Kronično pomanjkanje poznavanja koordinat. In kronično pomanjkanje poznavanja tistega, ki ne pozna koordinat.
In potem pridete do enega pisanega planeta. Zanimivo. Kaj vse ponujajo, koliko vsega. Privlačen planet. Za vsako ceno ga hočete poskusit. Vendar, na planet vas spustijo samo, če jim dovolite vstop v vaš čisti potencial, v vašo energijo. Vas morajo poštempljati, cepiti, zaradi varnosti. V vaše dobro. Razložijo vam, da je to dobro za vas, ker le tako boste spoznali ta čudoviti planet, le tako boste vedeli, kako se na njem preživi in obnaša. Joj, planet je res lep, res vas mika…ok, saj ne more biti slabo.

No, na tej točki si pa poskušajte predstavljati, da ste čista energija, čisti potencial. Ki ne ve, kaj bi sam s sabo.. In če hočete delovati na tem planetu, potrebujete hardwear – telo in softwear – navodila, kako delovati. Torej dobite hardwear, softwear se pa naloži tako, da dovolite vstopiti računalničarjem v svojo energijo, v svoj potencial. Ti vam nato inštalirajo program, vas cepijo, štempljajo. In tukaj zgubite ves nadzor – to je trenutek, kot v filmih, ko se zgodi drastičen preobrat…predstavljajte si, zaradi večjega žmoht efekta, zraven tako napeto glasbo. Pa malo vesoljsko naj bo obarvana…Kar naenkrat pozabite na širjave in svobodo vesolja, na radosti bluženja…in popolnoma pozabite na tistega , ki bluzi..
Recimo, da so vam naložili program plačevanja vstopnine in kupovanja srečk. In kar naenkrat se zalotite pri tem dejanju…huh plačujete vstopnino, kupujete srečko, brez da bi to sami v resnici hoteli. V resnici, preden ste dovolili računalničarjem v svojo energijo, sploh niste vedeli, da obstajajo vstopnine, pa srečke…zdaj se pa kar naenkrat zalotite sredi tega čudnega dejanja…Kar naenkrat, po nekem čudu verjamete v srečke, v vstopnine…in jih celo kupujete?

Še en ključen preobrat v filmu se zgodi, ko se ZALOTITE. Ker ko zalotite (ozavestite) sebe ali neko dejanje, ki ga opravljate mehansko, robotsko, ker vam tako veleva vaš od zunaj naloženi softwear, ste za trenutek svoj lastni šef spet vi. Odmaknete se in se vprašate: » kaj pri bogu počnem?« Dvojna korist, začeli ste se izpraševati o svojih namenih, motivih, dejanjih v življenju in postali pozorni na tistega ki sprašuje. Torej, kdo je tisti, ki kupuje srečke in plačuje, kdo je tisti, ki sprašuje. A je še kdo tukaj, kdo so programerji. Huh, kako je komplicirano in nerazumljivo življenje na tem planetu…Kaj če bi človek še kar naprej brez teh kompliciranih vprašanj mirno kupoval srečke in plačeval vstopnino?

Meni se ljudje več ne da. Ker izkazalo se je, neglede na to, koliko srečk sem kupila, ne glede na to, koliko vstopnin sem plačala, nikoli se v resnici nisem znebila tiste zelo zelo vroče in dolge savne…Ja, ljudje, jaz bi sedaj poskusila kaj drugega. Naj stane kar hoče. A vi tudi?
In verjemite, dragi ljudje, na tem svetu je veliko veliko raznoraznih prodajalcev srečk in pobiralcev vstopnine. V vsakršnih preoblekah, ne samo v črnih, so se razvili… tudi v pisanih, predvsem mavrični odtenki so zadnje čase zelo zelo v modi…pa vijolična je tudi hit. Baje pisane barve bolj vlečejo pozornost in vas je potem lažje cepit. Tako kot otroka, kadar ga cepijo, se mu smehljajo, mu pokajo »frise«, kažejo igračke…samo da ga zamotijo in da ne čuti, da boli tam, kjer ga špikajo…ker če začuti, da ga boli, bo zagnal vik in krik..aja, pa če boste pridni boste na koncu dobili veliko, veliko in zelo pisano liziko. Tako sladko. Tako pisano, da vam bo kar vid jemalo, pa tako sladko, da vam bo možgane skupaj zleplo…brrr, me kar trese od znotraj…

Upam, da ste kaj razumeli. Zase ne vem čisto zagotovo.

Se mejte polno! In pregledujte svoj softwear. Za vsak slučaj. Ker v nadaljevanju…obstaja programer tudi znotraj vas. In če ga najdete, boste spet lahko sami odločali, kam vas vleče vaše popotniško srce.

No, spet obljubljam. Še srčke in vstopnino začnem prodajati pa sem spet tam…ja, ja čudna, čudna in polna sladkih pasti je tale POT:

Zdej pa CIKCAK, zajček pere zobke…(če ne razumete vprašajte starše)

VABLJENI NA YES DANCE!

Se bomo zelo zelo potrudili, da ne bomo pobirali vstopnine in prodajali srečk…lizik pa itak ne talamo. Toliko lahko obljubim…

www.greentara.si¸

Buon giorno, drage principesse! In buon giorno, dragi princi!