Čudež učlovečenja ali padec Boga?

OGLAS

Kristjani ob Božiču praznujemo čudež učlovečenja Boga. Kaj pa, če sploh ne gre za čudež in je zgodba v resnici takšna?

BOG POSTANE ČLOVEK

Na začetku (če se ne ukvarjamo z doslej še vedno nerazrešenim vprašanjem, kako, kdaj in iz česa je ta nastal) je obstajal Stvarnik (Izvir, Narava, Obstoj, Vesolje, Kreator), ki je ustvaril sebe in ves obstoj. Vse, kar je takrat nastalo, je bilo Dobro, zato sta bila tako Stvarnik kot tudi ves obstoj Dobro = Bog = Življenje. Bil je prvi raj.

OGLAS

Stvarnik je ves čas ustvarjal. Sprva je kreiral samo Dobro, ustvarjal je Bogove, ustvarjal je Življenje, zato je to raslo in se razvijalo. Potem je naredil napako in s tem v sebi ustvaril svoje diametralno nasprotje, Zlo = Vraga = Smrt. Ker se je stalno (re)inkarniral, se zato takrat ni več prerodil v Boga, ampak v bitje dvojnosti, v katerem sta živela tako Bog (Dobro, Življenje) kot njegovo diametralno nasprotje, Vrag (Zlo, Smrt). Povedano drugače. Bog se je prerodil kot Človek. Tako dejansko ne gre za čudež učlovečenja, ampak za padec Boga, ki je zaradi svoje napake postal bitje dvojnosti, bitje nasprotij. Od takrat dalje so v stvarstvu obstajali Dobro in Zlo, Bog in Vrag, Življenje in Smrt, namesto Bogov pa je Stvarnik po svoji podobi takrat začel ustvarjati bitja dvojnosti in nasprotij. Tako je nastalo človeštvo. 

Ker pa Stvarnik, ki je bil sedaj Človek, svoje napake še vedno ni popravil, je ta v njem, v stvarstvu in v človeštvu še naprej stalno rasla in se pojavljala v vedno več in več pojavnih oblikah ter na vedno nove in nove načine. Tako se je Stvarnik s časom, generacijami in inkarnacijami še naprej vedno bolj spreminjal v svoje diametralno nasprotje. Postajal je Vrag, Smrt in tonil v lastno pogubo. S tem pa je se je v svoje nasprotje spreminjalo in tonilo v pogubo tudi celotno stvarstvo in mi sami.

LAHKO ČLOVEK POSTANE BOG?

Nato je Stvarnik, ki se je iz Boga preko Človeka s časom vedno bolj (re)inkarniral kot Vrag in tonil v pogubo, ugotovil, da mu edino brezmadežnost, torej odsotnost napak, lahko reši življenje. Zato je tik pred svojim dokončnim pogubljenjem spremenil svojo miselnost in delovanje. Spoznal je, da je Smrt njegova napaka in da so napake njegova smrt ter da z njimi ne more živeti, saj ga te, ne glede na to, kaj naredi, prej ko slej vodijo v izničenje. Zavedel se je, da jim mora zato življenje vzeti, kar je storil tako, da jih je začel prepoznavati in popravljati, jih preprečevati in ne ponavljati. In tako se je iz jame, v kateri se je znašel, iz zanesljive smrti, postopoma začel dvigati nazaj v življenje.

Iz Vraga je postajal spet Človek, ko bo popravil vse svoje napake, pa bo ob stalni odsotnosti smrti postal Večni Bog. In vse, kar bo poslej ustvarjal, bo Večno Dobro, Večni Bog. Zato tudi rešitev in naloga človeštva ni več samo nositi Njegova bremena, ampak moramo ljudje slediti Njegovemu vzoru. Tako se bomo iz jame, v kateri smo se znašli, tako kot On, dvignili v nebesa. V dimenzijo, ki jo ljudje zaradi časa svojega nastanka še nismo doživeli, medtem ko jo Stvarnik je, zato tudi človeštvo, ki je nastalo iz Njega, v svojem genskem zapisu nosi zapis (spomin) na ta prva nebesa, prvi raj.

NOVA ‘ZAPOVED’

Prvega raja zaradi izvirne napake ni več, zaradi pravilnega in k sreči še pravočasnega ukrepanja Stvarnika pa je v duhu že nastal novi, drugi raj, ki zaradi stalne odsotnost smrti za razliko od prvega prinaša Večno Življenje. Ker pa materija sledi energiji (misli, duhu), nova nebesa danes nastajajo tudi že v materiji. Vendar pa vstop v novi raj za ljudi ni samoumeven in si ga mora vsak od nas šele prislužiti. Zato nam Stvarnik daje novo zapoved. Sledimo Njegovemu vzoru in prepoznavajmo in popravljajmo svoje napake, jih s predvidevanjem in simulacijami preprečujmo in ne ponavljajmo, da postanemo in ostanemo brezmadežni, torej brez ‘grehov’. (Le) tako si bomo ob stalni odsotnosti smrti prislužili nova nebesa in večno življenje. Vse, ki tega ne bodo storili, pa bo Stvarnik prepoznal kot svojo napako, in jim bo, da bo rešil svojega, vzel življenje. Dejansko pa si ga bodo vzeli kar sami, saj jih bodo (dokončno) pokopale njihove napake.