Čudežne rešitve

Včasih, ko imam čas, se ozrem nazaj na svoje življenje in razmišljam o njem… O tem, kolikokrat me je na tem ljubem svetu nekaj varovalo ali bolje rečeno, obvarovalo najhujšega. Res velikokrat. Ker mi je ta tema tako zelo ljuba, sem celo v eni skupini spraševala, kolikokrat se jim je zgodilo, da so imeli na cesti srečo in jih je neka sila obvarovala najhujšega. Po mojem mnenju je bil odziv velik in imela sem čast prebrati kar nekaj lepih, za moje pojme čudežnih zgodb. To bo moja današnja tematika bloga.

Bom začela na začetku… Otroštva, tistega ranega, se ne spomnim kaj dosti v smislu, da bi imela nesrečo, nezgodo, ali da bi bila tik pred tem, da izgubim življenje. Potem nadalje, ko sem bila že starejša, smo dostikrat s teto kam odšli z avtom. Vsaj dvakrat, če ne trikrat smo imeli prometno nesrečo, ki se je skrivnostno razrešila sama od sebe in nobenemu od nas, takrat prisotnih v avtomobilu, ni bilo na srečo nič. Sem jo pa dostikrat hecala, da “vedno” ko smo se z njo peljali kam, nas je “skoraj ubila”. 🙂

Srečo sem imela tudi, da me je sošolka, po tem ko sem se dobesedno pred cerkvijo v našem kraju, dušila z nekim okroglim čipsom Pata (marsikdo se ga sigurno spominja ali pa ga je celo poskusil), razumela, kaj ji skušam brez sape, samo z gestikuliranjem dopovedati. Udarila me je po hrbtu, med lopaticami in oddahnila sem si. Nato smo se v šoli enkrat žogali. Bila sem med najmanjšim in najbolj suhimi (nikakor se nisem mogla zrediti ali več jesti) in ko mi je žoga s polnim šusom priletela naravnost v trebuh, mi je vzelo dah. In zopet, že drugič sem videla v živo, kako je ko ne moreš vdihniti, ne moreš izdihniti, ne moreš dihati praktično. Kaj šele kaj povedati ali zakričati, da potrebuješ pomoč. Zopet se je našel človeški angel ob meni… Naš učitelj športne vzgoje. Smešno za gledati (izvedel je Heimlichov manever/prijem), a meni je pomagalo. Tretjič pa se ostala brez sape, ko mi je spodrsnilo na bazenu (na Ankaranu) in se udarila v glavo. Za par trenutkov sem bila v nekem čudnem času, območju in zavedanju, saj sem videla samo temo in nisem vedela, kaj se dogaja. Dokler me ni voda dvignila… Ne vem kako se drugače izraziti. No, dovolj o izgubi sape in kisika.

OGLAS

Nadaljujemo s prometnimi nesrečami… Jesen, tak čas, kot je sedaj… Tema, nekaj čez 5 uro zjutraj. Megla in mokra, spolzka cesta. Mrzlo… Peljem takratnega partnerja v službo, na njegovo prakso. Peljem ga po avtocesti, da ne bo zamudil v službo. Ne divjava, peljeva se po omejitvah oz. še malo manj. Naenkrat zagledam par sijočih oči. Vidim, da je mačka. Ravnam instiktivno, saj je ne želim povoziti. Pritisnem na zavoro. Očitno nama avto drsi po avtocesti, saj sva se znašla na prehitevalnem pasu, se obrnila za 360 stopinj, nekaj časa sva še drsela po varnostni ograji, nato sva se ustavila… Vse se je zgodilo tako hitro. Ne. Nihče ni poškodovan. Pogledava se, vidiva, da sva oba vredu. Čez par sekund tovornjakarji na avtocesti. Peljejo se mimo naju. In avto je še vozen, tako da sva prišla do naslednjega večjega kraja. Nočem pomisliti, kaj bi bilo, če bi se nama to vse zgodilo vmes, ko bi bili tovornjakarji na avtocesti…

Prejšnji mesec sem se peljala s svojo sestro po nagrado (slaščice), ki sem jih prejela v nagradni igri. Peljali sva po voznem pasu (na desni strani), normalno (okrog 60 km/h ali manj, saj sva bili v Ljubljani), nakar se voznik na levi strani v momentu odloči, da bo šel desno oz. celo mimo naju na avtobusno postajo… Vse skupaj je izgledalo kot v počasnem posnetku. Naenkrat se zavedam, da sem pritisnila na zavoro, obračala volan v desno in se zapeljala za njim na avtobusno postajo, da sem preprečila skorajšnje trčenje. Če ponavadi kdo reče, da je šlo za centimetre, sem v tem primeru prepričana, da je šlo za milimetre. Ko sem speljala iz avtobusne postaje, sem pogledala v avtomobil tega voznika. Vidim, da je moški vozil, da ni nič pretresen, ne zgleda, da bi sploh vedel, kaj je bilo… Prepričana sem, da naju s sestro sploh ni opazil… Ampak vem pa, da naju je nekaj rešilo iz situacije, kajti sama sploh nisem vedela, kaj vse je moje telo počelo, da sva se izognile prometni nesreči.

Tega je bilo še ogromno… Od preprečenih padcev (s pomočjo mojega malega bitjeca v meni), do tega, da se na cesti večkrat zavoziš oz. si v nekem (skoraj transu) stanju, ko si zamišljen in ne slediš točno cesti (kot da si na avtopilotu) in sva se s sestro izognili prometni nesreči v Bohinju. Če pa se nebi zavozili, bi se tista prometna nesreča mogoče nama zgodila… Do tega, da sem jasno slišala glas, ki mi je povedal, da naj pazimo na grmovje, ker nam bo nekaj skočilo na cesto… Prisežem, da bi lahko tudi drevo ali žival slišala ali razumela, kaj želi povedati.  V tem svetu je več reda kot kaosa. Prepričana sem, da se vse nagiba k harmonizaciji. Ja, res magične stvari so, če si povezan sam s sabo, naravo, okolico in ji prisluhneš. Če veš, da niso to prazne marnje in čeprav zgleda svet industrializiran, siv, asfalten, surov in brezoseben, je še vedno zelo živ, mogočen, prijazen, postavljen v nekem redu in predvsem čaroben… Če si le dovoliš videti magijo in se spomniš večkrat nanjo.

Vse to mi daje vedeti, res globoko se zavedati, da ni nič v življenju naključje. Da se nič ne zgodi brez razloga ali brez varovanja nas vseh, ki živimo na Zemlji. In to mi je največja tolažba… Da je za vse poskrbljeno… Da smo v bistvu varni.

Kaj menite? Realna slika? Takih in podobnih je po internetu kar nekaj…