Čustva

Čustva so nekaj, kar nam sporoča, kdo smo im in kdo nismo mi. A to je vse. Čustva nismo mi, so le pokazatelj, kdaj se čutimo bolj, ali kdaj manj. Drugače pa so nekaj kar je izven nas, so del uma, ki pa ni tisto, za kar ga imamo. Um ni tisto, za kar ga imamo.

Vse kar v življenju počnemo, nas mora peljati globlje, oz. nas lahko, če si tako želimo. V trenutku, ko so nam všeč neka čustva, občutki, ideje, ali zamisli, se ustavimo na nivoju kjer smo, kar nam je lepo doživljati, kar pač doživljamo.

Iti globlje, pomeni poglobiti stik s sabo, ne s svojimi čustvi, občutki, idejami.

OGLAS

Vse kar smo, z lahkoto občutimo, če vse to, kar mislimo, da smo damo ob stran.

Naša narava ni čustvo, niti misli, obli občutek. Morda tako mislimo, a vse to se lahko spremeni, če pomislimo na to, da nam življenje daje možnost, da se povežemo, zares povežemo s tem, kar smo.

Vedno, ko smo izpostavljeni nečemu, kar je širše kot mi sami v tistem trenutku, torej npr. čustvom, ki v nas privrejo na način, ki ni odvisen od zunanjega stimulija, se naš pogled na svet lahko razširi.

Mamica, ko prvič začuti občutek kako je biti mama, držati v rokah svoje otroka, ne čuti primarno čustev, čeprav so tudi ta prisotna. Čuti pa globljo povezavo s tem, kar ji ta izkušnja ponuja.

V sebi čuti globljo povezanost z otrokom, ki presega vse, kar je do sedaj poznala.

Otroka čuti drugače kot čustvo, občutek, čuti ga kot del sebe, svoje narave.

Otrok in mam sata eno, na ravni čutenja, čustvovanja, saj se otrok od mame uči, uči se biti to, kar je mama in oče. In ko mama prvič začuti, da nima več mleka, se lahko v nje prebudi občutek odtujenost, žalosti ipd.

To je prvi korak ločevanja.

Prej je bila z otrokom tesno povezana, na zelo globokem nivoju. V materini celo preko dihanja, izmenjevanje tekočin, krvi ipd. Pozneje, po rojstvu pa preko mleka, ki je tekl ov otroka.

Vse kar je mamica po rojstvu je tudi vse, kar gre v otroka. Otrok dobesedno pinje mamo, oz. to, kar mamino telo pripravi za otroka.

In ko zmanjka tega nežnega hrana, se otrok začne ločevati od mame. Tako čustveno, kot prehransko, pa tudi v smislu prvoosebenjske izkušnje.

Otrokov prvi korak v samostojnost. In čisto normalno je, da otrok začuti žalost, ker se je povezava pretrgala. To pa lahko začuti tudi mama.

Še vedno si delita čustva, občutke. In čisto normalno je, da si delita tudi nekaj bolečine ob ločevanju, ločenosti.

Takih primerov je v življenju neskončno mnogo, še posebej če se ozremo na naše življenje kot proces samospoznanja.

Le-tega je namreč nemogoče doživeti, če se ne ločimo od tistega, ka se je zdelo ,da smo mi, po pozneje odkrijemo, da to nismo mi.

To doživljamo ob smrti, ob odhodu, od razdoru, prekinitvi.

Kar pa je dobro tudi vedeti je, da se gre le za proces spoznavanja s sabo, ne za to, da te nekdo zapušča. Je že res, da te zapuščajo čustva, občutki, ideje.

A brez panike. Kajti če ne bi odšli, ne bi mogli nikoli izvedeti kdo smo im brez njih.

Če lahko gredo stran od nas, oz. če gredo stran od nas, pa razen globoke bolečine, še vedno ostajamo v odnosu do sebe, to pomeni, da v resnici niso bili nikoli del nas. Le zdelo se je. da so.

Za večino čustev si mislimo, da so del nas. Še več, negujemo jih, jih dajemo na vato, jih ovijamo v dekico ali pa jih skrivamo. A s tem, da počnemo karkoli od tega, se ne bomo nikoli naučili, kako je biti brez njih.

Pa ne le-to, temveč tudi ne tegas, kdo smo mi brez njih.

Je že res, da ljudje hočemo zadrževati neka čustva, saj so prijetna, topla, nesrečna, boleča, žalostna.

A to, če jih držimo pomeni, da držimo nekaj zunanjega, se tega oklepamo, brez, da to zunanje sploh bilo naše. Podobno kot z denarjem, hišo, avtomobili, družinskimi člani.

Vsaka izkušnja, ki od nas nekaj odvzema, nas pelje bolj k temu, kar smo mi sami brez vse te zunanje navlake.

Vem, vem, čustva so lepa navlaka, lepo jih je čutiti, tudi misliti, si domišljati ali sanjariti. A to niste vi. Vi niste ne čustva, ne občutki ,ne ideje. To je le nekaj, kar je znotraj vas, kot vi sami, a to niste vi sami.

To, da imate roko ali pa nogo, to še ne pomeni, da ste to vi. To je vaša roka. Niste pa vi roka.

In podobno je z vsem, kar se nam prikazuje zunaj nas, pa je znotraj nas. Vse kar vidimo zunaj sebe, podobno kot misli, ki jih opazujemo ali pa s čustvi, ki jih tudi opazujemo z umom, ne more biti del nas.

Se spomnite kar je zapisano zgoraj. Mi jih opazujemo. Kdo smo potem mi, če jih opazujemo?

In predvsem kdo ali kaj so čustva, če jim mi opazujemo? So del nas ali so mi? Predvsem pa, ali so sploh toliko pomembna, kakšen pomen jim dajemo?