Ob raziskovanju odnosov na različnih ravneh vedno znova pridem do enake ugotovitve. Ta je, da je za zrel in odgovoren odnos, pa najsi je to partnerski, starševski, poslovni ali prijateljski veliko odvisno od stopnje razvitosti čustvene inteligence.
Empatija, odgovornost in zavedanja samega sebe
No, o tej vrsti inteligence pogosto slišimo, pa mogoče ne vemo točno kaj naj bi to bilo. Definicij je v googlu in v raznih slovarjih malo morje, sama pa bi danes izpostavila mojo, ki se glasi, da je čustvena inteligenca mešanica empatije, odgovornosti in zavedanja samega sebe v sedanjem trenutku. Tako je, seštela sem prvine z različnih vetrov, a vsem je skupno, da so plod ozaveščenega delovanja in osebnostne rasti v vseh interakcijah, ko govorimo o odnosih.
Zamislite se prosim sedaj, kako oblikujete svoj odnos do moža, partnerja, do sina ali očeta, do šefa ali sodelavca? Vsem je skupno to, da so moški in vi ste ženska, ki ima določene predstave, kako naj bi moški del deloval, razmišljal, komuniciral in bil sposoben sodelovati z vami. Se motim? Zagotovo se počutite uspešno ob tistih moških, ki imajo primerno razvito čustveno inteligenco. Ko govorite, vas spoštujejo in slišijo vaše mnenje, četudi se z njim morebiti ne strinjajo, znajo to na primeren način sporočiti. Na vas je ali boste njegovo nestrinjanje vzele osebno in se začele kujati in biti jezne, ‘nasikane’ in maščevalne. Ali se pač boste sogovorniku zahvalile za njegovo mnenje in dodale, da se očitno danes v tej in oni tematiki vajini stališči pač razlikujeta. S tem ni nič narobe. Bi bilo res zelo čudno, če bi se vsi o vsem vedno strinjali, se vam ne zdi?
Več o odnosih tudi v knjigi Iskreno o partnerstvu
Ali znamo prenesti kritiko?
Da seveda, vendar ob upoštevanju, da se skozi čustveno inteligenco zavedamo, da lahko kritiko vzamemo kot možnost izboljšave našega delovanja in se tega tudi res lotimo. Ali nas je nekdo kritiziral iz korektne namere, da nam odpre oči za naše napake ali pač iz lastne škodoželjnosti ali ‘žlehtnobe’, je drugo vprašanje.
Kakšna je vaša obramba, ko vam vaš soprog očita, da ste ponovno pozabili na vajin dogovor, da mu ne skačete v besedo med pogovorom? Opažam, da mnogo parov komunicira tako, da si še pred koncem stavka oziroma misli skoči v besedo in ne pusti sogovorniku dokončati stavek, ker se bojijo, da bodo repliko pozabili in imajo potrebo, da jo hipno takoj povejo, četudi s tem dosežejo, da mnogo pomembnih sporočil ali informacij izničijo, ker jih sogovornik ni uspeli izustiti.
Če premoremo ozaveščanje, da je dogovor, s katerim smo se tudi sami strinjali koristen in v redu za nas, sicer se ne bi z njim strinjali, potem je primerno, da se ga držimo. Vem, velika večina parov seveda nima opredeljenih partnerskih dogovorov, ki bi vključevali tudi opisani primer, ker sploh ne vedo, da bi jih oblikovali. Dogovore. Pa so zelo pomembni, ker preprečijo nepotrebne nesporazume, slabo voljo, izgubo časa, predvsem pa izgubo energije, ko si morata partnerja kar naprej skakati v besedo in uveljavljati svoje poglede, ne da bi slišali do konca drugo stran. To je res močna izgube energije! Tudi živcev.
Če pogledamo na čustveno inteligenco v partnerskem odnosu, potem lahko rečemo da je to pripravljenost na iskanje srednje poti oziroma sklepanje kompromisov, je pozitivna naravnanost k premagovanju ovir, ki seveda padajo pred par tako ali drugače, je složnost pri izvrševanju dogovorov in je želja se slišati in biti ljubljen, zadovoljen, srečen, miren in varen eden ob drugemu. Ni tako težko, če zmoremo dati velik delež našega aktivnega Ega malce na stran in stopiti en korak nazaj iz dokazovanja zgolj svojega prav.
