O izgorelosti se vedno več govori in piše.
Sindrom izgorelosti je izjemno izčrpavajoče stanje telesa, duha in energije posameznika, ko se je preveč razdajal in forsiral.
Običajno in največkrat se izgorelost pojavi na delovnem mestu, ko zaposleni ne zmore reči ne in dela preveč, vse zahtevane naloge ali projekte sprejme in jih hoče oddelati v piko. Pogosto so takšni ljudje tudi perfekcionisti, ko nikoli ni dovolj dobro ter pilijo vse podrobnosti tako dolgo, da se pri tem izčrpajo, pa še ne bodo zadovoljni.
Mnogi med temi zaposlenimi ne zmorejo ali ne znajo reči ne nadrejenemu in garajo tudi, ko bi lahko prenehali in odšli domov. Mnogi vrhunski vodje podjetij prav tako padejo v izgorelost, saj se dokazujejo in delajo v norem ritmu dokler ne obležijo. Ob tem so še pogosto pretirano fizično aktivni, vsak dan na fitnesu, kolesu, tečejo po nekaj kilometrov na dan in izčrpavajo svoje količine telesne energije.
No, nekega dne se telo upre in »ukaže« celicam, da naredijo revolt. Človek ne zmore zjutraj vstati iz postelje, ne zmore osnovnih funkcij, ki jih je poprej naredil v nekaj minutah. Vse telo ga blokira in ga ne uboga. Pogosto se zgodi, da tudi hoditi ne more več, saj se počuti preveč šibkega, da bi zmogel počasno hojo. Ste kdaj to doživeli?
Sama sem pred mnogimi leti in mi je bil ogromen opomnik, da naj se ne igram s svojim življenjem in s svojo omejeno življenjsko energijo. Mi je bil budnica in opozorilo, da moram marsikaj v svojem življenju spremeniti.
Malokdo pa je pozoren na čustveno izgorelost, ki jo pogosto opažam pri svojih strankah. Pravzaprav nisem nikjer zasledila, da bi bile razprave o tem fenomenu, ki sem ga sama kar poimenovala kot čustvena izgorelost. Kajti, ko vztrajamo v nesrečnih odnosih, polnih napetosti, jeze, žalosti, razočaranj, ko nikoli ne vemo ali smo kaj prav naredili, saj smo kar naprej deležni graje in kritik, naša notranja vrednost in zunanja samozavest venita. Ni več energije za nas kot osebnost, saj je le-ta venomer tarča napadov. Pri vsem tem se prav tako izgublja naša energija, saj smo kar naprej pozorni od kje bo priletelo naslednje ponižanje ali graja.
Da, čustvena izgorelost je enako zagatna kot telesna. Mogoče še bolj, saj nas boli srce, ali kot bi rekli včasih duša. Zapleteni smo v odnos, najpogosteje partnerski, v katerem ne vidimo izhoda. Počutimo se popolnoma ujete, frustrirane, zaprte v svoj krog bolečine in nemoči. Ne vidimo izhoda, le še vedno bolj tonemo v pesimizem, brezizhodnost in sčasoma lahko tako zdrknemo v stanje depresije.
Mnoge moje stranke so dobile uradno diagnozo depresije zaradi nerazrešenih notranjih konfliktov, v katerih so ujete iz dneva v dan. Odnos med dvema posameznikoma je lahko izjemno krut, poln zamer in konfliktov, ki se stopnjujejo in seštevajo. Seveda redko kateri psihiater ali zdravnik ima čas se posvetiti pacientu, da bi identificiral kje je izvor depresije, temveč pač predpiše tabletke. A vzrok depresije s tem ni odpravljen kajne?
Ko pomagam in delam s tako poškodovanimi strankami, prvo iskreno povem, da se bomo lotili vzroka njihove čustvene izgorelosti ali celo otopelosti.
Da se bo treba začeti boriti za sebe, da bo potrebno končno pogumno določiti meje drugi osebi, čez katere mu ne bo dovoljeno iti in še naprej zlorabljati energijo partnerja. To je dolgotrajen proces, a če sebi želimo zdravje in kvalitetno življenje, se splača premagati notranje strahove, zavore in črnogledost. Čustveno izgorelost lahko premagamo in sčasoma izzveni. Vedno so rešitve, a včasih niso vidne takoj.
