Čustvena osamljenost je tako boleča, da bo otrok, ki jo doživi, naredil vse, da bi vzpostavil povezavo s starši

Kako se otroci spopadajo s čustveno osamljenostjo

Čustvena osamljenost je tako boleča, da bo otrok, ki jo doživi, naredil vse, da bi vzpostavil nekakšno povezavo s starši.

Ti otroci se lahko naučijo postavljati potrebe drugih ljudi na prvo mesto kot ceno za vstop v razmerje.

Namesto pričakovanja, da jim bodo drugi nudili podporo ali pokazali zanimanje zanje, lahko prevzamejo vlogo pomoči drugim in vse prepričujejo, da imajo sami le malo čustvenih potreb. Na žalost to povzroča še večjo osamljenost, saj prikrivanje svojih najglobljih potreb preprečuje pristno povezanost z drugimi.

OGLAS

Zaradi pomanjkanja ustrezne starševske podpore ali povezanosti želijo številni čustveno prikrajšani otroci
otroštvo pustiti čim prej za seboj. Doumeli so, da je najboljša rešitev hitro odrasti in postati samozadostni. Ti
otroci postanejo sposobnejši, kot bi bilo primerno njihovim letom, a v svojem bistvu ostanejo osamljeni.

V odraslost pogosto vskočijo prezgodaj, čim prej se zaposlijo, postanejo spolno aktivni, se zgodaj poročijo ali se pridružijo vojski. Kot da bi rekli: »Ker že tako ali tako skrbim zase, bi lahko stopil korak naprej in izkoristil prednosti hitrega odraščanja.« Veselijo se odraslosti, saj verjamejo, da ponuja svobodo in možnost pripadanja. Na žalost se lahko v hitenju, da zapustijo dom, na koncu poročijo z napačno osebo, dopustijo izkoriščanje ali ostanejo v službi, ki zahteva več, kot daje. Pogosto se zadovoljijo s čustveno osamljenostjo v svojih odnosih, ker se jim to zdi normalno, saj je bilo podobno njihovo domače življenje v otroštvu.