Si zaslužim biti ljubljen?

Velika večina ljudi, ki se odločijo za psihoterapevtsko in svetovalno pomoč, ima težave z občutkom manjvrednosti. Ljudje, ki se ne sprejemajo, ker so prepričani, da tega niso vredni, največkrat s čim pogojujejo svojo osebno vrednost.

Prepričani so, da si preprosto ne zaslužijo lastne ljubezni, a tudi ne sprejemanja in ljubezni drugih. Menijo namreč, da morajo izpolniti nekakšen pogoj – da bodo šele tedaj nekaj vredni, da bodo šele tedaj imeli pravico do spoštovanja, ljubezni in sprejemanja.

Kaj je manjvrednost?

Pogoji, ki si jih ljudje postavljajo v ta namen, so zelo različni. Tako anoreksična dekleta menijo, da so nekaj vredna samo, če so “lepa”, lepoto pa razumejo kot pretirano vitkost. Zaradi tega se držijo dolgotrajnih diet in se izčrpavajo s telesno dejavnostjo, da bi le dosegle zaželeno težo in s tem videz, ki jim bo omogočil, da se bodo naposled cenile. Oseba, ki ima težave s perfekcionizmom, meni, da bo nekaj vredna edinole, če drugim dokaže, da se je zmožna potruditi ter vložiti veliko časa in naporov v to, da bodo rezultati njenega dela popolni. Šele ko drugi občudujejo njegov izdelek, ima perfekcionist občutek, da je kot človeško bitje nekaj vreden.

O manjvrednostnem kompleksu je med prvimi pisal švicarski zdravnik in terapevt Alfred Adler. Opazil je, da številni ljudje s kako invalidnostjo trpijo, ker niso takšni kot drugi, zaradi česar se pri njih razvije občutek manjvrednosti. To izraža že beseda invalidnost (angl. in-valid, nevreden). To je obenem razlog, da ta beseda velja za nekorektno, zaradi česar jo v zadnjem času nadomeščajo z drugimi izrazi, kot je hendikep. Čeprav je Adler manjvrednostni kompleks najprej opazil pri invalidih in drugih ljudeh, ki so se od večine razlikovali po kaki telesni značilnosti, je pozneje odkril, da imajo tudi številni drugi ljudje težave z občutkom manjvrednosti.

Kako razvijemo občutek lastne vrednosti

Tako kot marsikaj se tudi občutek lastne vrednosti začne razvijati v otroštvu. Starši bi morali otroku v tem procesu pomagati, zato je pomembno, da ga razumejo. Otrok sprva nima predstave o lastni vrednosti; o njej se uči na temelju tega, kako se do njega obnašajo starši. Otrok, ki opazi, da je za svoje starše pomemben, bo sčasoma začel verjeti, da je nekaj vreden, zato mu je to treba pokazati. Starši to dosežejo s tem, da svoj čas preživljajo z otrokom, upoštevajo to, kar otrok pravi in izrazi, z darilci, a tudi s pohvalami otrokove osebnosti.

Starši, ki pri svojem otroku razvijajo občutek lastne vrednosti, znajo razlikovati med pohvalo otrokove osebnosti in pohvalo otrokove dejavnosti. Zavedati se je namreč treba velike razlike med naslednjima pohvalama: to si zares pametno povedal in ti si zares pameten fant.

Čeprav sta obe pohvali dobri, se druga nanaša na otrokovo osebnost in v veliko večji meri prispeva k razvijanju občutka lastne vrednosti. Podobno velja za kritike. Čeprav je kritika nasprotje pohvale, je treba kritizirati izključno otrokovo ravnanje, ne pa njegove osebnosti. Starši, ki se tega zavedajo, bodo otroku rekli – vožnjo s kolesom boš moral še malo vaditi, nikakor pa mu ne bodo zabrusili – kolo pa res ni zate ali kaj podobnega.

Otrokovo razmerje do samega sebe je največkrat enako razmerju, ki so ga starši vzpostavili do otroka. Če so mu starši pokazali, da ga cenijo, se bo cenil tudi otrok in od drugih z vso pravico pričakoval, da ga cenijo. To je zlasti pomembno, ko otrok vstopi v vrstniško skupino, v kateri se lahko primeri, da zaradi kake svoje lastnosti ali značilnosti postane predmet posmeha. Občutek lastne vrednosti, ki so mu ga starši pomagali doseči, v poznejšem življenju postane jedro njegove osebnosti.

Uničevanje občutka osebne vrednosti

Čeprav obstaja samo nekaj načinov za izgradnjo otrokovega občutka lastne vrednosti, po drugi plati obstaja nešteto načinov, kako ga lahko otrok izgubi in se začne doživljati kot manjvrednega. Včasih je dovolj že to, da dobi mlajšega sorojenca. Otrok sklepa, da ni dovolj vreden, da bi ohranil starševsko pozornost; ta se seveda usmeri k dojenčku, ki je veliko zahtevnejši od nekaj let starejšega sorojenca.

Pomemben dejavnik so tudi starši, ki otrokov občutek lastne vrednosti uničujejo na dva glavna načina.

• Prvi je v tem, da starši, kadar so na koncu z živci, otroku namenjajo žaljivke in druge slabšalne (diskvalifikatorne) nalepke. Žalitve so znak prezira, prezir pa je nasprotje ljubezni.
• Druga oblika uničevanja otrokovega občutka lastne vrednosti je, da mu starši ne namenjajo pohval. V takšnem primeru otrok sklepa, da ni dovolj dober, kajti če bi bil kaj vreden, bi to kdo opazil in mu tudi povedal. Takšno ravnanje staršev je lahko bodisi namerno bodisi nenamerno. Nekateri starši iščejo argumente za tovrstno obnašanje v pregovorih, kot sta: kdor se hvali, se hitro pokvari in otroke je treba poljubljati, samo kadar spijo.

Otrok na temelju takšnega obnašanja sklepa, da ga starši nimajo radi, odgovornost za to pa prevzame nase. “Če bi bil boljši, če bi bil torej več vreden, bi me zagotovo imeli radi.” Tako starši, ki bi morali otroku izkazovati ljubezen in spoštovanje ter mu vlivati samozavest, postanejo osebe, o katerih je otrok prepričan, da ga prezirajo.

Prezir in samoprezir

Prezir je posledica ocene, da človek ni dovolj vreden. Prav zato ga oseba, ki prezira, ne bo gledala in ga tudi ne bo videla. S tem mu sporoča, da ni dovolj vreden, da bi bil opažen. Prav strategija ignoriranja je tisto, kar tako otroke kot odrasle boli, če prihaja od osebe, ki jo imajo radi.

Prezir je nasprotje spoštovanja, saj spoštovanje čutimo do ljudi, ki jih doživljamo kot vredne. Bolj ko se nam kdo zdi vreden, večje je spoštovanje, ki ga čutimo do tega človeka. Prezir je tudi nasprotje ljubezni. Če imamo nekoga radi, menimo, da je kot človeško bitje za nas nekaj vreden. Zato je ljubim te izjava, v kateri se potrjuje osebnostna vrednost druge osebe.

Prezir, namenjen otroku, oziroma obnašanje staršev, ki si ga bo otrok razlagal kot prezir, je zelo škodljiv za razvoj njegove osebnosti. Razlog za to leži v tem, da si otrok takšna sporočila zapomni, nato pa se jih vedno znova spominja. Otrok pogosto prevzame to stališče kot svoje lastno, posledično pa se v njem oblikuje posebno čustvo – samoprezir.

Če se človek prezira, o sebi meni, da je nedostojno človeško bitje. Tak človek meni, da nima lastnosti, ki bi ga naredile za dostojanstveno človeško bitje. Samoprezir je drugo ime za čustvo nezadostne vrednosti. Takšna čustva so prisotna pri vseh hujših psihičnih motnjah.

Čustvo večvrednosti

Kot je možno, da se človek počuti manjvrednega ali celo nevrednega, je možno tudi to, da se človek v razmerju do drugih počuti večvrednega. V takšnem primeru oseba meni, da premore kako izjemno lastnost, zaradi katere je vredna več kot drugi. Takšni ljudje so arogantni, na druge gledajo zviška, do njih pa čutijo prezir. Takšno doživljanje je pogosto posledica vzgoje, pri kateri je prevladovalo občudovanje in celo oboževanje otroka. Pogosto je pri ljudeh, ki jih pojmujemo kot narcisoidne.

Kako odrasli ljudje spreminjajo stališče o sebi

Če naj oseba preneha gojiti občutek manjvrednosti, se mora sprejeti kot človeško bitje. To pomeni, da mora opustiti pogojevanje lastne vrednosti in se brezpogojno sprejemati takšno, kot je. V puberteti in adolescenci imajo številni ljudje težave z lastnim videzom. To je razlog za manjvrednostne občutke in svojevrsten sram pred drugimi ljudmi. Toda ljudje sčasoma prerastejo tovrstne komplekse in si danih telesnih lastnosti ne zamerijo več.

Pri vsaki težji obliki nesprejemanja samega sebe je dragocena pomoč strokovne osebe, ki s psihološkim svetovanjem in psihoterapijo lahko pomaga premagati tovrstne težave. To zlasti velja, če je oseba depresivna, ker se prezira in meni, da ne bo nikoli izpolnila pogoja, o katerem meni, da ga mora izpolniti, če naj bo kot človeško bitje kaj vredna.

Vsak tak pogoj je oblika mučenja samega sebe. Seveda je nadvse pomembno razlikovati med osebo in njenim obnašanjem: sprejemanje osebnosti ne pomeni tudi sprejemanja vseh njenih ravnanj ali obnašanja. Oseba je vedno pozitivna in vredna sprejemanja, neprimerno obnašanje in ravnanje pa je tisto, kar je treba opustiti in spremeniti.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si