Dan spomina na mrtve ali praznik življenja

Stati inu obstati

Rada imam ledeno jasnost, ki me objame v porajanju dneva. Daje mi jasen vpogled v svoja občutja. Danes je danes in te dni je čas spomina na prednike in vse tiste ljudi, ki so nekoč živeli – je »dan spomina na mrtve«. Pa vendar so mi v teh dneh blizu, morda bližje kot, če bi bili tukaj in zdaj. Lahko tudi rečem, da je to čas, ko se odpro vrata podzemlja in smo bolj odprti za velike skrivnosti življenja, ki nam jih posredujejo predniki.

Ob premišljevanju vedno pridem do preprostih zaključkov, ki me na neki način umirijo: energije se ne da izničiti, ta samo spremeni obliko. Verjetno je, da dragi mi ljudje (ali njihove duše), ki so me zaznamovali (morda) živijo tudi v meni, da nosim njihov zapis, njihove najboljše gene … V končni fazi je vsak izmed nas sinteza, izbor najboljšega, kar sta premogla starša. Pomislite! Nekatere duše, sploh duše nerojenih otrok, pa so se ponovno utelesile in jih lahko srečujemo v drugih ljudeh. Ste kdaj srečali nekoga, ki ga niste poznali, pa ste ga vendarle prepoznali kot bližnjo dušo in vam je ogrel srce?! Morda. Blizu mi je ta koncept razmišljanja in tudi čutim, da je res tako.

Nič ni vseeno, kajti vsi smo Eno. Ljubezen je edina sila, ki poganja ta čudoviti ustroj življenja, ki so ga v cikličnem dojemanju dihali naši predniki.

Ob rojstvu prvič vdihnemo in ko odidemo iz tega sveta, izdihnemo. Ob rojstvu nas položijo v leseno zibelko, ob odhodu nas položijo v krsto. Les in drevesa nas spremljajo ves čas – preko povezanosti z dihanjem in preko podpore v vsakodnevnem življenju. Pomislite, kako bi bilo posaditi drevo v spomin na prednike in si tako omogočiti neverjetno podporo in hkrati vpogled v misterij življenja! To drevo vam lahko nudi prizemljitev, povezanost in hkrati je podpora za izpolnjeno življenje – ali »Stati in obstati«, kot je zapisal Primož Trubar.

OGLAS

“Človek se ne more spomniti vseh svojih sorodnikov in ne more ves čas misliti nanje, se jih spominjati, lahko pa posadi majhen gaj, najbolje iz dolgoživih rodovnih dreves, kot sta hrast in cedra. Pri sajenju mora obvezno sprožiti svojo rodovno misel in reči sam sebi: “Ta gaj ali drevored zasajam v spomin na člane mojega rodu. Ustvarjam rodovno posestvo, v katerem naj se združijo člani mojega rodu, ki so živeli v preteklosti, in tisti, ki bodo živeli v prihodnosti.” Pri sajenju vsakega drevesa se je treba spominjati imena kakšnega od pred kratkim umrlih sorodnikov, si vsakega od njih predstavljati in o njih reči dobro besedo. Si predstavljaš, Vladimir, kakšno nenavadno in dobro delo bo naredil človek? Kot Stvarnik bo spet združeval svoj v času razkropljeni rod.”
Več v knjigi Anasta, V. Megre, sedaj 20% popust

Nekaj zanimivih ‘prazničnih’ zapisov sem našla tudi v stari slovenski pratiki: “Vsi sveti so praznik, ki ga je krščanska cerkev uvedla šele leta 1006, mnoge navade pa, ki so s tem praznikom v zvezi, so nedvomno starejše in izvirajo še iz pradavnega čaščenja mrtvih. Take narave je nedvomno marsikje po Slovenskem običaj, da darujejo vernim dušam jedi in pijače. Zvečer na vse svete ali verne duše postavijo na mizo hleb kruha, blagoslovljeno vodo in malo vina, prepričani, da bodo opolnoči prišle v hišo verne duše in si s tem postregle. Ponekod na Štajerskem jih pogoste s skledo kuhane kaše. Ta starosvetna šega se je marsikje spremenila tako, da so darove, ki so bili nekdaj namenjeni vernim dušam, porazdelili med otroke in berače. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem spečejo v ta namen celo posebne hlebčke iz raznih vrst moke, ki jih pravijo prešce, otroci ali berači pa se gospodinjam zahvalijo s posebnimi obrednimi besedami: »Bog lonaj in Bog obrni na dobro za verne duše.« Drugje po Sloveniji so za te hlebčke v rabi drugačni izrazi, ponekod pa napečejo tudi drugačne vrste kruha. Samo ob sebi pa se razume, da je na ta dan tudi krščanstvo navezalo svoje posebne navade, ki se kažejo zlasti v raznih molitvah. Stare predstave o beganju in popotovanju duš pa so po svoje pripomogle, da so vsi sveti eden najbolj občutenih praznikov leta.

Naj vas v teh dneh objame moč vaših prednikov, kajti dan spomina na mrtve je zame velik praznik Življenja, ki naj vam prinese zavedanje, da smo vsi Eno.