Dan za solze…

 Dragi moji, danes je pa dan za spovedovanje, danes potrebujem nekoga, ki me bo poslušal, svojega osebnega Freuda…pa en dober kauč…

Kraj in čas dogajanja:

Prešernov trg, Ljubljana, 11.11.2009

OGLAS

Jaz, Prešernov trg, center, meditacija za globalno dobro…poseben datum in to…posebna meditacija…

Pripravljam prostor, svečke, dišeče palčke, armafleksi…z mojega okna je fantastičen pogled na Prešernov trg…če imate odprt še kak drugi vid je to prostor, kjer je odprt interdimenzionalni prehod. To so vrata skozi
katera v našo dimenzijo, naš čas in prostor, v našo zavest, lahko vstopajo intergalaktična bitja drugih dimenzij bivanja in drugih obstojev. To je prostor, kjer se vse lahko združi, kjer je zgoraj lahko dejansko spodaj, pa spodaj zgoraj, prostor, kjer so možni kvantni preskoki. Alica v čudežni deželi…ali pa prostor, kjer se ne ve, kdo pije in kdo plača, fantastičen prostor za odvijanje čudovite kozmične drame boja med temo in svetlobo…kakor se vzame, stvar subjektivnega pogleda, lahko pa tudi stvar razumevanja in zavedanja…Spet svobodna volja…ja, svobodna volja pač.

Lep datum, lep prostor, lepi ljudje, moja draga prijateljica Ina mi pomaga pri dekoraciji. Vse štima…v moji duši pa…žalost, praznina, malodušje??? Zakaj? Kaj ne štima? Prižigam svečke in v enem trenutku se slišim reči, sama ne morem verjet svojim ušesom: »Veš Ina, tole danes je moj pogreb. Tele svečke prižigam zase. Tole je zadnja meditacija, ki jo bom naredila na ta način.«

Sledila je čisto lepa meditacija, razcvetanje rože življenja, zakon širitve, ekspanzije…Dnevi, ki so sledili, so bili vse kaj drugega kot zakon ekspanzije, dnevi novembra in decembra 2009 so bili…moje umiranje. Tam sredi Slovenije, sredi Ljubljane, sredi brbotanja življenja (tistega površnega, rutinskega seveda) je umirala ena duša.

Dnevi, ki so sledili, so bili čisto ozaveščanje, boleče ozaveščanje resničnosti sredi katere sem se znašla. Prebujanje, pa ne tako nežno…moje spanje je bilo tako globoko, da sem potrebovala glasno budnico…prav tam, sredi Ljubljane.

Ja, umiranje…prvič v življenju sem se popolnoma prepustila procesu, dihala, sprejemala vse zunanje dogodke, vsa svoja čustvena stanja, prenehala sem se upirati. Ker za upiranje preprosto ni bilo več moči.
V roke mi je prišla knjiga, ne spomnim se naslova, nekaj keltskega…v njej je bilo poglavje o gnitju. Vse v naravi se rodi in umira…pomlad – jesen, pa vse vmes…to je bila definitivno moja jesen…to je bilo gnitje in razpad starega.

Torej, preživljala sem dneve in noči na tistem Prešernovem trgu, večino časa sama s sabo in bila deležna…globokih uvidov v realnost znotraj katere živimo…razgrnil se mi je fantastičen pogled na vso zlaganost, izumetničenost, površinskost mene in sveta, ki me obdaja.
Še več, sredi vse tiste teme in depresije, sredi temne noči duše, so prihajali uvidi in informacije…saj poznate, po sinhroniciteti…o naravi sveta in mehanizmih po katerih ta svet deluje…knjige, filmi, internetne strani,  moji osebni uvidi in novo razumevanje, lastnosti in razsežnost prostora, življenja sredi katerega sem se prebudila, znašla (na presečišču zmajevih črt). Ljudje, to ti je zgodba…
zgodba o snu, ki je skreiran za nas, da ga sanjamo, zgodba o tem, da smo sanjalci in tisti, ki se jih sanja…zgodba o globokem, globokem spanju, ki ga spimo, pa sploh ne vemo, da spimo…in sploh ne vemo, da sanjamo. Zgodba o igri na tem planetu in zgodba o tem,kdo jo vodi. Zgodba o veliki potrebi po P R E B U J A N J U. O resnični potrebi po prebujanju, Ne o že omenjenem Gurdjieffovem “iskalcu, ki sanja, da se prebuja.” Zgodba o resnični in zlagani duhovnosti..Zgodba o naravi človeškega uma in o
neomejenih možnostih vedno novih in novih sanj…ko se enih naveličamo, so vedno na razpolago nove…spet in spet, novi sladkorčki, nove igrice..ampak sanje so sanje, lahko jih samo sanjaš, ne moreš pa jih v resnici doživet…od tod dragi moji ta čuden občutek, da vedno nekaj manjka, da nekaj ne štima…od tod dragi moji. Zaradi sanj, maje, iluzije če hočete..

In tako, moje umiranje se je končalo z koncem novega leta…1.1.2010 se je zgodilo novo rojstvo. Ne zaradi datuma, zato, ker SEM SE JAZ TAKO ODLOČILA. In bila pripravljena narediti tisti prvi korak..proti bogu, resničnemu življenju, eksistenci…kakorkoli že.. Z vso svojo zavestjo, nad, pod, ob zavestjo.

Novo leto sem dočakala v krogu mojih prijateljev…prelepo je bilo, po vsej tisti smrti, umiranju, solzah, besu, strahu…
Vsega je bilo dosti in preveč in vse, kar sem lahko naredila, edino, kar je še preostalo je bilo, da sem..SPUSTILA!
Je padla ideja, napišimo želje, pa vse česar se želimo znebiti v letu, ki prihaja. Moja glava je bila prazna…edina želja, ki sem jo še imela je bila…BITI RESNIČNA. List papirja sem vrgla na ogenj, ker je tako velevala procedura rituala, ki smo ga opravili.. in ko je papir gorel tako, da je povsem očitno in jasno dobil obliko…beneške maske..in nato še ene…dokler ni zgorel v nič…strmela sem v ogenj…in
nisem mogla verjeti…natančnosti in nedvoumnosti sporočila eksistence…stran maske, stran maske…ene in druge..in še tiste pod…

Tako, kot rečeno, 1.1. 2010 se je zgodilo novo rojstvo, nova jaz, midva z Emmanuelom..ja, jaz sem bila njegova novoletna želja na tistem papirju…mislim, ne dobesedno jaz, pač pa nekdo, ki je skoraj tako kot jaz…

Ja, dragi moji, to je zgodba o mojem ponovnem rojstvu, o odraščanju, o ozaveščanju, o tem, da ni Dedka mraza in da je bila mama tista, ki je zamenjala zobek za denar…

Zgodba o prevzemanju odgovornosti, opolnomočenju sebe in moje resnične narave…zgodba o meni in tebi. Ali pa samo o meni, če se ti tako odločiš. Svobodna volja pač, svobodna volja…

Včeraj me je za trenutek prešinilo..huh, jutri je spet 11.11…za trenutek oni stisk v želodcu, ki se mu reče strah…spet sledi enaka jesen?
Ravno obratno, danes, 11.11.2010 čutim življenje, dihanje, žmoht, kreativnost, ideje…čisto nasprotje lanskega leta..pa vse zato, ker sem si enega lepega oblačnega dne dovolila umreti.

Moje maske pa…še vedno gorijo, vsak dan…in moja moč…še vedno prihaja nazaj, tako delček po delček..moje osebno opolnomočenje se še vedno dogaja.

Zdej greva pa z Emmanuelom na morje, dihat Piran, lovit žarke, poslušat šumenje morja…proslavit obletnico smrti. In novo rojstvo..

P.S.: Vmes, ko sem pisala, se je zgodila famozna 11.11 ura na današnji dan 11.11.2010. Nisem meditirala. Ne tako zares, v lotus pozi. Ali pa tudi sem…z računalnikom v naročju, popolnoma prisotna v zgodbi, ki jo pišem, v sebi, v trenutku tukaj in zdaj. Vsaka podobnost z resnično meditacijo je morda zgolj naključna…

Imejte se polno! Pa čim več resnične meditacije z odprtimi očmi in v resničnem življenju vam želim. Takih globokih, resničnih, meditativnih trenutkov…Emmanuel jim reče SPROŠČENA PRISOTNOST. To je namreč najin višji namen, poslanstvo…biti čim več trenutkov SPROŠČENO PRISOTNA, v dihanju..Dihat polno, živet polno…

P.S.1: No, sva nazaj. Kakšen dan, poln iskrenosti, ljubezni, nežnosti, trenutkov, ko se od lepote ustavi čas…in zavedanja, da nihče in nič ni tukaj kar tako, samoumeven, kos pohištva. Zavedanje, da osebe, ki jo ljubiš, morda jutri ne bo več…in da edina garancija, ki jo imava v življenju za karkoli je to, kar je zdaj. Jaz zdaj, midva zdaj…Jutri pa…kdo ve, bomo videli.

In zato…dajmo ljudje vsi skupaj in vsak posebej zaživeti ta POLNI ZDAJ. Tako zares.

http://www.youtube.com/watch?v=lPPSrteeLSQ&NR=1

Zdaj pa zares…SE IMEJTE POLNO.