Današnji dan je uresničevanje jutrišnjih sanj

OGLAS

Nedeljska iskrica se je zaiskrila takoj po tem, ko sem s hvaležnostjo ugotovila, da mi je podarjen nov dan. Sveže jutro in mirne misli so prava podlaga, da pravo vprašanje dobi tudi pravi odgovor. V takšnem mirovanju uma, je odgovor lahko zelo hiter. Pade kot kapljica na vodno gladino (to prispodobo res rada uporabljam, ker pove več kot tisoč stavkov) in njeno valovanje iz kroga v naslednji krog postaja neskončno.

Več o tem razmišljanju si lahko preberete v prispevku SMISEL, KJE SI?.

Vprašanje mojega jutra je bilo preprosto. V mislih se je glasilo takole: “Kako naj danes služim življenju?” To ne pomeni, da nekaj MORAM (ker mislim, da je tako prav ali ker tako mislijo drugi ali ker se od mene pričakuje), pomeni pa, da se predam toku in zaplavam iz jutra v večer. Ni potrebna nobena zunanja sprememba ali dogodek, da sem lahko jaz izpolnjena v sebi. Sprememba zunaj se v nobenem primeru ne bo pokazala (in se tudi ne more), dokler se sprememba ne zgodi v nas samih in našem načinu razmišljanja. Pa tudi zgolj način ni dovolj. Pomembno je predvsem zaupanje.

OGLAS

Vzemimo za primer osebo X, ki dolga leta tarna o osamljenosti. Vemo, da je naš um sposoben iz malega “problema” narediti situacijo, ki se bo, kot posledica, odrazila v zunanjem svetu. Besedo problem, čim prej odstranite iz besednjaka, ker ima v današnji miselnosti preveč negativen predznak – zamenjajte jo raje z besedo situacija. X torej sporoča svetu, da je osamljen. Tako se tudi počuti. Njegova vibracija osamljenosti, kot kapljica, iz središča uma širi svoj vpliv. Pod vplivom te vibracije, ki z leti postane PREPRIČANJE, se iz zunanjega okolja vrne še več situacij, ki bodo še bolj poudarjale in uresničevale to prepričanje. Energija univerzuma deluje po načelu daj – dam. Kar oddajaš tudi prejemaš. Ker je univerzum ekspanzija ali širitev, vedno pomnoženo vrača tisto, kar dobi. Je zelo dovršeno delovanje, ki ga nikakor ne morete prelisičiti. X sicer lahko v mislih ponavlja stavek:” Nisem osamljen, nisem osamljen…..!” Pa vendar, se nič ne bo spremenilo. Zakaj?

Kot že večkrat poudarjeno v mojih razmišljanjih, imamo dve polovici možganov. Leva je logična in inteligentna, medtem ko desna prevaja naše občutke, čustva in intelekt. Dokler so misli osamljenosti prisotne zgolj v levi polovici, se sprememba nikdar ne bo zgodila. To je primer osebe X. Desna stran je tista, ki je magnet in povezava z občutenjem in čustvi. Levo polovico potrebujemo, da lahko živimo v svetu številk, časa, denarja, izumov in pravil. Desna pa je še vedno neokrnjena in ni povezana z energijo zemlje. Če ni dejavna, to samo pomeni, da je X ne uporablja, ne priznava njenih zakonov in ne dopusti predaje. Desna polovica v takšnem primeru zgolj obstaja in se ne udejanja v svojem namenu. Le potrpežljivo čaka na umik logike in prevlado intuicije.

Torej smo sami kreatorji svojih življenj. Če se X ne preda življenju in zakonom desne polovice, nobena vera, religija, bogovi in toliko napisanih pravil za srečo, ne bodo dosegli spremembe. Morda se bo nekaj dni počutil bolje in uspel utišati misel:” Oh kako sem osamljen-a!”, vendar bo to vse, kar se bo zgodilo. Osamljenost v tem primeru ni nekaj, kar se je osebi X zgodilo in bi vzrok za osamljenost obstajal v zunanjem svetu. Osamljenost je notranji občutek. Kot znotraj, tako zunaj. Oseba, ki se počuti osamljeno, je takšna zaradi občutka necelovitosti.

Mar res potrebujemo nekoga, da smo lahko izpolnjeni? Vse to izhaja iz ne-sprejemanja svojega lastnega bistva. Če je univerzum enaka energija, kot je energija, ki poganja naše misli in telo, potem je vse absolutno dovršeno. Če zaupaš v pravilnost življenja, potem je vera vase istočasno tudi vera v stvarstvo. Nikdar nisi samo ti, ampak si del mnogo večje celote. Zakaj postavljamo sebe stran od te celote, je težko pojasniti, je pa zagotovo posledica institucionalnega, ki nas vzgaja kot bitje, ločeno od celotnega stvarstva. Ker smo naučeni, da se moramo s svojimi uspehi dokazovati pred ostalim vesoljem, nas to ločuje, ker delujemo iz tekmovalnosti in ne iz ljubezni. Ko prerastemo to potrebo, lahko sprejmemo sebe z vsemi talenti in napakami.

Ko sprejmeš, da ni krivde, da dobro in slabo ne obstajata, potem te preplavijo občutki samosti, nikakor pa ne osamljenosti. Ker že veš, da tvoja leva polovica mora tudi počivati in se utišati na minimum, da bo lahko desna (ko je to potrebno) prevzela vajeti, potem je jasno, da bi si morali trenutke samosti preprosto želeti. Trenutki samosti so trenutki, ki so samo vaši. To so tisti trenutki, v katerih obstaja možnost, da postavite vsa pomembna vprašanja. O sebi, svojem poslanstvu in o tem kako se želite izraziti v zunanjem svetu. V tišini, če si jo dovolite, boste slišali vse kar morate. Pozdravite samoto, ko imate možnost zanjo in jo izkoristite sebi v prid. Vsekakor pa ne za to, da obupno iščete nekoga, kamor lahko pobegnete pred samim seboj. Zakaj bežati, ko pa je naša notranjost za vsemi zidovi (zame so to prepričanja) bolj topla in ljubeča, kot vsak objem ali beseda drugega človeka. Če ste prizadeti je to zgolj zato, ker to dopuščate. Prizadenete se sami, ker se ne sprejemate. Le tako imajo drugi moč nad vami in zlahka vas prizadenejo tudi drugi.

Kako bi bili lahko sploh osamljeni, če pa v sebi nosite energijo univerzuma, ki se pretaka skozi vas. Vi ste del celote in ste popolnoma vse. Nič vam ne manjka in ste povsem celoviti. Bolj ko bežite od sebe v odnose, ki so pravi ali nepravi in poskušate izsiliti bližino, bolj vam to ne bo uspelo. Kot ne verjamete samim sebi, vam tudi drugi ne bodo verjeli. Začutili bodo, da se jih oklepate, da svoje slabe frustracije prenašate na njih in kaj se bo zgodilo? Ne bodo želeli biti z vami. Tako preprosto. Oseba X bo ponovno doživela zavrnitev in tako se njegovo prepričanje o osamljenosti, z vsakim podobnim dogodkom, še poglobi.

Vse kar občutite danes in verjamete o sebi, so vaša prepričanja. To je vaša slika, ki ste si jo naslikali. Sedaj jo gledate in zdi se vam resnična. Resnična je samo zato, ker tako dobro poznate vsak del slike, vsako potezo, vsak odtenek barve. Seveda, saj ste jo narisali sami. Slika je že nekaj dovršenega in ko je nekaj dovršeno je to je že preteklost. Danes gledate včerajšnjo sliko, namesto, da bi zamenjali platno in začeli risati na novo. Boste res gledali enako sliko do konca svojega življenja? Na ta način boste enako tudi živeli do konca življenja. Ne bo svobode in izpolnjenosti in ne bo spremembe, ki si jo želite. Če si jo želite. Novo platno so vaše sanje. Seme za njih je notranja mirnost, ki daje glas desni polovici. Tam čutite in nenazadnje tudi začutite, če si to le dovolite.  Ko verjamete glasu desnice (pa ne mislim na politično desnico ha ha) boste iz nje črpali tudi moč in pogum in oba brez dvoma, v veliki količini, potrebujete za spremembo. Sprememba ni lahka, potreben je napor, saj boste tokrat naredili drugače, kot ste vajeni. To ni samo napor ampak tudi upor od starega. In upirala se bo tudi okolica, ki ravno tako ne sprejema upora, ki prinaša napor.

Ko se sanje (po)rodijo, se to ni zgodilo kar tako, brez namena. Vprašali ste, morda nezavedno, in dobili odgovor, kajti univerzum deluje brezhibno – napak ne pozna. Ko ste izvedeli KAJ so vaše sanje, ste izvedeli vse.  KAKO se bo zgodilo ni vaša naloga in tega odgovora ni potrebno imeti za prvi korak na tej poti. Potrebujete pa zaupanje vase in v celoto katere del ste. Jutrišnji dan se bo zgodil ali pa tudi ne. Živite za danes in živite polno, kolikor le lahko. Bodite čuječi v vsakem dejanju in najdite smisel zgolj v tem, da ste. Tako gradite svoj sanjski jutri.

SANDRA KOCIJANČIČ