Najstniki so fajn
Opažam, da velja za del populacije, ki se levi iz otroka v odraslo osebo vse polno neprimernih in pogosto agresivnih opazk in mnenj s strani odraslih, kot na primer, da so najstniki odtujeni od realnega sveta, da kar naprej visijo na pametnih telefonih in igrajo agresivne igrice. Velja tudi stereotip, da so arogantni, jezikavi in naporni.
Saj ne pravim, da to ni res. Obdobje pubertete in kasneje obdobje adolescence prinašata vsaka faza specifična vedenja in odzivanja mladih ljudi.
Njihovi možgani delujejo napol, kot včasih razlagam staršem, kajti dokazano je z raziskavami možganov, da se v obdobju pubertete del možganov v prednjem čelnem režnju začasno izklopi, kar pomeni, da dejansko pubertetniki ne razumejo navodila in zahtev staršev in drugih avtoritet, ne znajo več čutiti bolečine sočloveka, po drugi strani pa so preveč občutljivi.
Več tudi v knjigi Iskreno o vzgoji in najstnikih
Vsako še najmanjšo opombo staršev ali vrstnikov vzamejo dobesedno osebno, takoj so zelo prizadeti in užaljeni.
Odraščajoči mladi ljudje nimajo racionalnega filtra, da bi zmogli v tako zahtevnem obdobju kot je puberteta z malce osebne distance prejemati mnenja drugih ljudi. Vse občutijo kot da je naperjeno proti njim, da jim vsi hočejo le slabo in svet vidijo dokaj črno belo.
Da, vse to je normalen del odraščanja. Ne pozabimo dragi starši, da ste tudi vi bili nekoč v puberteti, le da so takrat bili drugačni časi in vaši starši iz tega »možgansko gluhega« obdobja niso delali velikega cirkusa. Vztrajali so na svojih zahtevah, vi kot najstniki pa ste se bolj ali manj direktno upirali, ker to je pač obdobje, ko je potrebno ignorirati pomen vseobče veljavne avtoritete.
Kaj danes želim poudariti je tudi spoznanje, da so današnji najstniki zelo pametni in jih ni možno manipulirati. Razmišljajo o sebi, o odnosih na vseh ravneh, mar jim je za okolje in kaj se dogaja okoli njih, tudi širše.
Morebiti so videti na videz neprizadeti, a ko se z njimi pogovarjam, vidim, da zelo podrobno spremljajo odnose med staršema, imajo definirani odnos z bolj tesnimi prijatelji in tistimi, s katerimi tvorijo bolj ohlapne zveze. Jasno jim je, da pride čas, ko morajo nekaterim pritiskom sovrstnikov znati reči ne, sploh ko gre za neprimerne ali ilegalne dejavnosti. Živijo obdani z veliko informacijami in četudi je težko ločiti zrno od plev, so kar dobri v temu, sicer morebiti kdaj dokaj naivno, a to je pričakovano za njihovo mladost in pomanjkanje življenjske kilometrine, ki je tudi mi odrasli kdaj ne zmoremo povsem obvladati.
Kot ste lahko že opazili, sem zagovornik teh mladih ljudi, skušam jih razumeti in jim pomagati s svojimi izkušnjami, ko vstopajo v svet odraslih. Večkrat tudi slišim, da ko se sošolci in sovrstniki dobijo pri komu doma, veste kaj počnejo? Zabavajo se po cele večere ob različnih družabnih igrah! Obožujejo monopoli. Traja lahko ure, ko ga igrajo in se ljubko kregajo. Pijejo sokove, čaje in vodo, alkohol ne pride v poštev. Tudi droge niso dovoljene. Internetnih igric takrat ne igrajo, res se povsem posvečajo družabnim interakcijam, zabavi in smehu v živo, z izmenjavo energije se krepijo v socialnih veščinah, učijo se prenašati poraze ter igrati sodelujoče. Poleg tega radi poslušajo glasbo osemdesetih in devetdesetih let in plešejo poleg.
S tem se občasno podira zakoreninjeno mnenje, da so najstniki nemogoči. So občutljivi in egocentrični, a to je razvojno nujno, ker oblikujejo lastno identiteto, ki se bo dokončno razvila šele med dvaindvajsetim in petindvajsetim letom. Že res, da naj bi ta leta veljala za odraslo dobo, a s fiziološko nevrološkega stališča se šele v tem obdobju možgani povežejo v »odraslo« celoto.
Bodimo sočutni do te naše trenutno oglušele mladine, v resnici so čudoviti. Vam bodo povrnili vašo starševsko strpnost, ko odrastejo. Čas res prehitro mine, verjemite.
Več tudi v knjigi Iskreno o vzgoji in najstnikih
