Kazalo

Bodimo odgovorni, spoznajmo sebe in svoj prispevek skupnosti

Vse večji dela človeštva trpi zaradi bolezni, katerih vzrok sta nervoza in stres. Najpogostejši znaki kot so potrtost ali depresija, občutki manj vrednosti, nespečnost, prebavne motnje, srčne stiske, utrujenost brez napornega dela, pretirana nezaupljivost, časovna stiska, pozabljivost, migrena … so danes že nekaj vsakdanjega. Povabili so me v zaprto FB skupino Izgorelost in pot k sebi, ki šteje 2389 članov. Njihove zgodbe so pretresljive.
Zdaj pa imamo še koronavirus, ki bi nas moral končno prebuditi iz spanca, da je vse ok, ker ni!!!

Dejstvo je, da je današnji človek razcepljen in duševno neuravnovešen. Naglica sodobnega življenja zahteva od njega vedno več, čemur pa ni več kos. Njegova miselnost se je v boju za čedalje boljši življenjski standard utrudila in pregrela.

Globalno krizo večinoma skušamo reševati s političnimi rešitvami, vendar gre pri tem več ali manj za kozmetične popravke, menjave oblastnih struktur, kratkoročne rešitve brez prave vizije razvojnih usmeritev. Obstaja tudi vrsta teoretikov, ki prisegajo na družbene spremembe, prestrukturiranje proizvodnje, prilagajanje trgu in drugo. Nekatere od predlaganih sprememb so dolgotrajne, druge zahtevajo podrobne analize trga in hitro prilagajanje. Ob sedanjih kaotičnih pogojih gospodarjenja so vsaj slednje rešitve zahteven zalogaj in v vseh podjetjih jim preprosto ne sledijo, jih ne zmorejo izpeljati, ker ljudje nimajo več moči.

Ob iskanju rešitev za izhod iz krize pa politiki, teoretiki in tudi managerji najpogosteje pozabljajo na človeka, na osnovno celico vsake družbe in gospodarstva.

Človek je zelo prilagodljivo bitje, žal pa smo tudi močno ukalupljeni v tradicionalne miselne vzorce in norme, ki nam s svojo utečenostjo sicer olajšajo delovanje in življenje, vendar zaradi svoje togosti ne sledijo spreminjanjem družbenih pogojev. Prav to največkrat pripelje do konflikta pričakovanj in želja.

Ljudje se podrejajo družbenim zahtevam in normam, pri tem običajno na stranski tir postavljajo svoje želje in pričakovanja. To spodbuja nezadovoljstvo, ki vodi do apatičnosti, slabe samopodobe in do depresij. Ker zadovoljstvo posameznikov pogojuje zadovoljstvo in uspešnost celotnih kolektivov, se to odraža tudi na gospodarski uspešnosti posameznih podjetij. V sedanji materialistično usmerjeni stehnizirani družbi vse prepogosto hitimo za zaslužki, izmuzljivimi plani prodaje, zdaj pa tudi pred koronavirusom, ki je samo stanje duha človeštva.

Zgodil se je KOLAPS, ne samo posameznika, kolaps celotne družbe!

Klic po rešitvi, miru, sprostitvi je slišati povsod!

V času, ko že skoraj vsi vemo, da delo več ne zadošča, ko izgubljamo delo, pa ne zato, ker ne bi bili pridni, ampak zato, ker mu zaradi organizacije in razumevanja dela ne moremo dodati bistva. Lahko smo namreč dobri in vešči dela, toda kljub temu ni nujno, da nam bo uspelo. Zaposleni so dolgoročno motivirani, ko vedo zakaj delajo in komu koristi njihovo delo.

Delo je izgubilo svoj smisel in v njem je premalo naše strasti!

V organizacijah in podjetjih je veliko posameznikov, ki so sami sebi namen in ne zadovoljujejo potreb okolja. Tako delujejo v nefunkcionalne namene. Ko ljudje ne živijo svojih potencialov, ko se prilagajajo okolici, ko osebnostno ne rastejo, se počutijo slabo, so zavistni, so ljubosumni, jezni nase in na ves svet, delujejo iz strahu, kar pripelje do bolečine in bolezni.

Dejstvo je, da veliko zaposlenih ne opravlja dela, ki bi si ga želeli ali bi jih zadovoljevalo. To vodi do nezainteresiranosti, apatije zaposlenih in slabih odnosov med njimi, ne nazadnje pa tudi do slabe samopodobe, negativnih čustev in obnašanj v zasebnem življenju posameznikov. Podjetniki poskušajo na različne načine demotivirane zaposlene motivirati z stimulativnimi nagradami, vendar le te imajo kratkoročen učinek.

Namreč, če se nekdo posveča samo samemu sebi in ne dela za družbeno dobro, bo trpel posledice notranjih interesov, saj kadar osebni interesi prevladajo nad interesi družbe, to ni pot v razvoj celotne družbe, ampak našega razvoja na našem mikro nivoju in posledica tega je osebna in globalna kriza.

Svet je ustvarjen tako, da vse, kar v njem obstaja, podpira nekaj drugega in se združuje v funkcionalno celoto, ki nato služi svojim sestavnim delom. Vsak posameznik je pomemben člen tega organiziranega ekosistema.

Za uspešen razvoj posameznika, podjetij/organizacij, države in doseganje ciljev je potrebna notranja motivacija zaposlenih. Kajti brez te motivacije zaposleni s stagniranjem delajo pač tisto ‘kar morajo’. Zaposleni, ki ne vidijo v svojem delu smisla, ki delajo dela, ki so v nasprotju z njihovo naravo so velikokrat jezni, ljubosumni in žalostni.

Dokazano je, da negativna čustva pripeljejo do STRESA, depresij, poškodb in različnih bolezni.

Da STRES škoduje zdravju vemo vsi, da pa stres pogosto izvira iz naše notranjosti in si ga nemalokrat ustvarimo sami, pa žal ni več tako splošno znano.

Ali bo posameznik povzročitelje stresa doživljal kot obremenitev in oviro ali pa kot izziv, je v veliki meri izrazito individualno in je povezano, kako so temperamentno usklajeni z naravo dela, ki ga opravljajo.

DELO BREZ SRCA VODI V IZGORELOST

Podjetja si velikokrat takole privoščijo “kadre za enkratno uporabo”, ker jim je največji interes na koncu kvartala prikazati pozitiven graf. Ni jim v prvem planu na primer izboljšati kvaliteto življenja v njihovem okolju. Zaposlijo nekoga, za kogar v podjetju nimajo dolgoročne prihodnosti. Takšna oseba zaradi tega seveda ne more biti s srcem pri stvari, ker se dejansko nima vklopit na nobeno ustvarjalno energijo. Kdor pa dela brez srca, ta vemo, da izgori.
Odgovornost je na obeh straneh tako delavca, kot delodajalca.

Tudi sami sebe lahko spravimo v situacijo, ko zaradi nuje (ali pa prevelike želje) po denarju, delamo nekaj brez srca… in tvegamo izgorelost. Delati karkoli brez srca je tako ali tako brez veze, saj bomo v takšnem primeru naredili lahko zgolj prazne izdelke. Napisali bomo pust članek ali knjigo, posneli plitek film z luknjami v zgodbi, napisali glasbeni komad brez prave melodije ipd.
Včasih se lahko tudi ob pogledu na različne izdelke na prodajnih policah v trgovini vprašamo, če jih je naredil nekdo z veseljem in srcem, ali pa robotsko in brez srca… in je nato izgorel.

OSEBNI RAZVOJ V PODJETJU

Očiten a prevečkrat spregledan aspekt dela v podjetju je naš osebni razvoj. Večina ljudi vidi delo zgolj kot sredstvo za služenje denarja. Ob delu pa se dejansko osebnostno razvijamo, kar v bistvu pomeni, da širimo svojo zavest oz. zavedanje.

Naša zavest se dobesedno razvija navzgor skozi dimenzije, kjer dobivamo večji in večji pregled nad dogajanjem okoli sebe. Začnemo na:

1. prvi dimenziji kot fizični delavec,
2. nato napredujemo v drugo dimenzijo in začnemo delati kot del skupine,
3. napredujemo skozi tretjo dimenzijo, kjer začnemo tudi voditi skupino.
4. na četrti dimenziji prevzamemo kreativno vlogo,
5. na peti pa lahko skrbimo za čim boljšo javno podobo podjetja.
6. ko se naša zavest dvigne do šeste dimenzije, pa lahko v podjetju prevzamemo vlogo vizionarja. Takrat morda tudi napredujemo na mesto direktorja.
7. na sedmi dimenziji pa imajo svoje mesto inovatorji oz. ustvarjalci novih rešitev.

Ta osebni razvoj je odvisen od izkušenj in čustvene zrelosti posameznika.

Tukaj je sedem aspektov temeljnega energetskega make-upa osebe. Ta vključuje sledeča občutja:

1.     Apatija,
2.     Jeza, strah
3.     Odpuščanje
4.     Sočutje
5.     Mir
6.     Radost
7.     Absolutna strast

Posamezniki bi se morali zavedati, da imajo sami v roki ključ za doseganje fizičnega, čustvenega, mentalnega in duhovnega dobrega počutja in posledično visoke uspešnosti.

Ker, ko se naučite upravljati s svojimi čustvi, se naučite upravljati s svojo ustvarjalno življenjsko energijo. Strast in ljubezen zdravita tako ljudi, kot posel!

Kar pomeni, da delavcu ne moremo ponuditi povišice in od njega pričakovati, da bo sedaj pa kar vodil delovno skupino. Ali pa, da bo na primer postal kar vizionar. To se lahko zgodi samo spontano in z njegovimi lastnimi izkušnjami.

Marsikdo se je že uštel, ko je dobil kakšno znatno finančno injekcijo, zaradi katere je dal nato odpoved. Poln bančni račun je pomotoma enačil z uspehom. Potem pa mu je v življenju nekaj manjkalo. Manjkalo mu je seveda okolje, kjer bi se še naprej osebnostno razvijal. Manjkala mu je verjetno tudi ljubezen, katero je čutil do sodelavcev, ali pa morda pogled na vse zadovoljne obraze strank in poslovnih partnerjev. Pa še kakšen razlog bi se našel. Delo brez srca vodi v izgorelost!

Več kot 100 študij je potrdilo povezavo med zavzetostjo zaposlenih in učinkovitostjo. Študija Towers Watson 2012 Global Workforce Study4, izvedena pri 32.000 zaposlenih iz 30 držav, pa je najbolje dokazala povezavo med finančnimi dosežki in tem, kako se na delovnem mestu počutimo in smo učinkoviti. Ena od ugotovitev je, da naš tradicionalni koncept zavzetosti ne zadostuje več za spodbujanje vrhunske učinkovitosti v svetu nenehno večjih zahtev.

To, kar potrebujemo je ‘trajnostna zavzetost’. Ključni dejavnik, če sledimo prej omenjeni raziskavi, je, da delovno okolje močneje napolni zaposlene skozi spodbujanje njihove fizične, čustvene in družbene dobrobiti. K temu nekateri dodajajo še mentalno in duševno dobrobit ali bolj natančno: dodano energijo, ki izvira iz sposobnosti osredotočanja in močnega občutka pripadnosti.

S takšnim ravnanjem podjetja dosežejo skoraj trikrat večji dobiček iz poslovanja kot tista, ki imajo nezavzete zaposlene, oziroma dvakrat višji dobiček od tistih, ki imajo zelo zavzete zaposlene po njeni klasični definiciji. Bistveno večja finančna učinkovitost je torej »samo« zaradi ljudi.

Podjetje ali organizacija je preprosto zbiralnik potencialne energije, ki jo lahko izkoristimo, da služi nekemu poslanstvu. Vsak posameznik znotraj podjetja je zbiralnik potencialne energije. Tako kot je sleherna celica v človeškem telesu pomembna za splošno zdravje in vitalnost telesa, tako je vsak posameznik pomemben za splošno zdravje in vitalnost poslovnega telesa. Zmogljivost organizacijske energije se poveča, ko posamezniki povečajo svojo kolektivno zmogljivost.

SKUPNI OBČUTEK POSLOVNEGA NAMENA, KI TEMELJI NA UNIVERZALNIH VREDNOTAH, JE NAJUČINKOVITEJŠI VIR GORIVA ZA DELOVANJE PODJETJA, ORGANIZACIJE IN DRŽAVE!

Namen je svojevrsten vir energije in moči. Je gorivo za osredotočenost, smer, vnemo in vztrajnost.

Moč lastnega namena ugotovite, ko si odgovorite na ta vprašanja:
S kako velikim navdušenjem odhajate zjutraj v službo?
Koliko uživate v delu zaradi dela samega, in ne na podlagi tega, kar vam delo daje?
Koliko ste sami odgovorni za globoko zakoreninjene vrednote?

ZAPOSLENI POTREBUJEJO PREBUDITI SVOJO NOTRANJO MOTIVACIJO

Zunanja motivacija odseva željo po tem, da dobimo več nečesa, za kar čutimo, da tega nimamo dovolj. To je lahko denar, odobravanje, socialni položaj, moč ali celo ljubezen.
Notranja motivacija izhaja iz želje po vključenosti v neko dejavnost, ki jo vrednotimo zaradi z njo povezanega zadovoljstva.

Ljudje s pristno motivacijo kažejo več:

zanimanja,
navdušenja,
in zaupanja,
ter več vztrajnosti, ustvarjalnosti in storilnosti, kakor kontrolna skupina, ki so motivirane predvsem z denarjem in nagradami.

Veliko zaposlenih čuti, da so na poti zašli, počenjajo stvari brez pravega smisla, delajo, da preživijo, iščejo ljubezen in varnost zunaj sebe. Vendar zaman, ker to ni rešitev. Posledice so iz dneva v dan bolj očitne.

Naravni univerzalni zakoni kot usmerjevalci življenja še vedno veljajo in vplivajo na njegovo življenje, izključen iz njih pa jih čuti le kot oviro in zaporo na njegovi poti. Zato pred njim ostaja nemočen, zmeden, tavajoč v iskanju smisla življenja.

Ker smo skozi čas pozabili, zakaj delamo to kar delamo, je nastala osebna in globalna kriza.

REŠITEV:

Potrebno je doseči razumevanje, da smo ljudje del organizirane narave in družbe in da je najpomembneje, da s svojim prispevkom prispevamo k razvoju družbe. Pomembno je, da se zavemo pomena vložka vsakega posameznika. Vsak človek želi biti vreden, spoštovan, koristen in del nečesa.

Razumevanje naravnih zakonitosti in prevzemanje odgovornosti, da smo del sistema je podlaga za notranjo motivacijo. Prav zavedanje pomena kakovostnega prispevka vsakega posameznika je lahko izhodišče za izboljševanje samopodobe in spoštovanja do sebe in tudi do vseh drugih, ki po svojih močeh in sposobnostih »gradijo« celoto.

Posamezniki morajo svojo poklicno delovanje usmerjati v dobro vseh, truditi se morajo za izboljševanje svojih dosežkov, pri tem pa se morajo zavedati tudi drugih in ne smejo delovati v njihovo škodo.

Ko bomo sprejeli sebe take kot smo in si upali živeti otroške sanje, ki so nam povedale, katero je naše poslanstvo, kje je naše mesto v tem organiziranem ekosistemu bomo usklajeni s sabo in okolico.

Ko smo usklajeni sami s seboj, ko je naša integriteta zgrajena, so naša čustva pozitivna: delujemo z željo po koristnosti, iz ljubezni, sočutja, zaupanja in temelji na razvoju iz veselja in otroške iskrenosti, takrat smo usklajeni tudi z okolico!

Z novo miselnostjo – tako, ki bo ljudem dovolila sprejeti odgovornost, vzbudila pripravljenost na sodelovanje in osredotočenost na svojo vlogo v korist družbe, bomo postavili prave temelje za zdravo in ne odtujeno družbo.

Mogoče se sprašujete, kaj imajo univerzalni zakoni narave skupaj s podjetništvom?

Ker vse kar imamo, imamo naravo, ki nam daje sestavine, različne vire, katere potem preoblikujemo v različne namene, ki služijo ljudem. Tudi človeški vir je enak vsem ostalim virom v naravi. Preprosto povedano … kravica da mleko, kokoš jajca, čebelica med … kaj dam pa jaz podjetju/skupnosti? To bi se moral vprašati vsak, ker prav vsaka stvar v naravi ima svojo funkcijo.

Prepričana sem, da bolj kot kdaj koli prej bo potrebno delati na sebi in se vprašati po svojih talentih, sposobnosti s katerimi smo koristni drugim. To pomeni, da moramo sleči iz sebe vse akademske nazive, zveneča managerska imena, ki nam jo daje funkcija v podjetju, družinski pedigre ali pripadnost kakšni stranki, religiji, narodu, ker vse to so zunanje nalepke.

Delo bo postalo zopet nazaj vrednota, ko bomo vsi za sebe vedeli, kaj je tisto, kar je vredno za druge!

Končni namen našega obstoja so medsebojni odnosi. Na svetu ni ničesar, kar ne bi služilo nečemu drugemu ali bilo z nečim v funkcionalnem medsebojnem odnosu. Če ne bi znanost potrjevala tega, kar v srcih že vsi vemo, ne bi bila tako optimistična, da je možno narediti spremembo v miselnosti poslovnega sveta.

Nihče ni kriv. Vzrok leži v nerazumevanju namena bivanja in samo sočutje in razumevanje le tega, nas bo pripeljalo iz osebne in globalne krize.

Zajetna naloga, ki v 21. stoletju čaka poslovni svet, je odpravljanje neskladja in razumevanja motivacije. To je zaobljuba naši človečnosti.

Prisrčen pozdrav,
Florence Maria Bratuž